Seznam tovarn, iz katerih se je pred desetimi, dvajsetimi in še kakšnim letom zraven valil dim, danes pa so le še navadna pogorišča požrešnosti, nespretnosti in korupcije, je zelo dolg. Vseh seveda ne gre naštevati in vseh se jasno ni lotil niti Martič. Prevent, Rog, TAM, Metalna, TVT Boris Kidrič, Mura, Tovarna sladkorja Ormož, Toper, Iskra Delta, Iskra Tobačna Ljubljana, IUV, Tomos so le delček seznama vseh potopljenih spomenikov industrializacije, ki je po drugi svetovni vojni zajela Slovenijo.

Ne le spomeniki
Toda naštete in vse druge propadle tovarne, niso bile zgolj spomeniki, s katerimi so se hvalili nekdanji oblastniki, marveč spomeniki, pred katerimi so se klanjali celo tisti, ki so v njih stali pred tekočim trakom, dvigovali rampo ob dveh popoldne, spuščali sirene za malico ob desetih dopoldne, skratka, vsa tista množica delavcev, ki je vanjo zakorakala vsako jutro ob šestih. In to z nasmehom na obrazu. In tudi vsa armada tistih, ki je bila od teh delavcev odvisna: njihove družine. Ves kraj. Vse mesto.

Tovarne, ki se jih je Martič lotil, so dajale kruh tudi tistim, ki s tovarnami praktično niso imeli nič skupnega. Hokejistom na Jesenicah, denimo, ki jih Martič sicer ne omenja, toda alegorijo vleče skozi Nogometni klub Primorje Ajdovščina. Zgodba pa je podobna. Ko so igrali Mlinarec, Šuvak, Jan, Tišlar, Hiti, Žbontar, so bile dvorane polne. In po zmagah so bile polne tudi gostilne. In ko jeseniške železarne naenkrat ni bilo več, je šel k vragu tudi jeseniški hokej. Dvorana sameva, gostilne okrog nje pa so prazne. Tako kot delavske denarnice.

In podobno je na vseh koncih države: v Lendavi, kjer ni več Nafte in istoimenskega nogometnega kluba, na Obali, kjer se ne igra več rokomet ... Tovarne so bile bencin, ki je poganjal motorje življenja. Tovarne so bile tiste, ki so šolale otroke delavcev in krajanov, tovarne so jim omogočale letovanja, dopuste, zaradi tovarn so delale trgovine in gostilne, zaradi tovarn so bile vrste na Zavodih za zaposlovanje kratke. Uspeha tovarne so se veselili vsi. In to iz srca. Za tovarne so bili ljudje sposobni storiti marsikaj. V njih so bili pripravljeni delati kakšen konec tedna tudi brezplačno. Predvsem pa ni nikomur padlo na kraj pameti, da bi jih oropal. Pardon, seveda so jih vsi po vrsti po malem ropali, toda o tem, da bi jih izropali, ni nihče niti pomislil. Vse do tranzicijskih časov.

Družbena odgovornost postane puhlica
Investiranja v okolje, v gradnjo cest, stanovanj, šol je bilo konec. Od družbene odgovornosti je ostala le še gola fraza. Namesto nje pa se je začela vojna za dobiček. V vsaki taki bitki pa je padla kakšna tovarna. Bitk pa je bilo veliko. Prav tako tovarn. In tudi razlogov za njihov potop je bilo ogromno. Za ograjami tovarn pa so ostajale dolge kolone delavcev, ki so se kaj kmalu preselile kam drugam kot na Zavode za zaposlovanje. Skupaj z delavci pa so se počasi začeli sesuvati tudi klubi, ki so bili od tovarn odvisni, kraji, ki jih je množično načela brezposelnost in vse večja brezperspektivnost, zidovi nekoč ponosnih stavb pa so postali dom majhnih obrtnikov, samostojnih podjetnikov, skvotov ali pa so propadli, kot so z njimi propadle in potonile tudi vse blagovne znamke, ki smo jih občudovali in katerih imena smo z veseljem izrekali. In bili ponosni, da so bile vse po vrsti plod domačega znanja. Naše.

Vprašanje, ki si ga v dokumentarnem feljtonu Dosje zastavlja novinar, scenarist in režiser Zvezdan Martič, je zelo preprosto: kam so vse tovarne šle? Toda pozor! Na koncu vprašanja ne stoji vprašaj, marveč pika. Martič se torej ne sprašuje, ampak dokumentira in skozi dokument postavlja novo tovarno, nov spomenik. Za vse tiste, ki se ne spomnijo več tovarniških siren, ki niso nikoli letovali v počitniški prikolici v Omišlju ali na Murterju, ki niso bili deležni kadrovske štipendije, ki počitniškega dela niso opravljali v tovarni, v kateri je delal njihov oče ...

Martič postavlja spomenik nekemu obdobju, ki ga ni več. Dokumentarec ni nostalgija, marveč opomin. In hkrati poziv vsem nam: če smo znali nekoč, zakaj ne bi tudi danes. Resda smo naredili veliko napak, toda iz napak se lahko samo kaj novega naučimo. Pomenljiv je namreč logotip filma, v katerem je tovarna z dimnikom, iz katerega se vali dim. Torej, ogenj še ni ugasnil. Še gorijo peči. Ni še vse izgubljeno!

Spodaj preberite še pogovor z Zvezdanom Martičem ob premieri njegovega dokumentarnega filma.

Pa za začetek odgovoriva na tisto temeljno vprašanje, ki se pojavlja že v samem naslovu fima: kam so šle vse tovarne?
Odvisno od stališča – fizično nikamor, časovno pa v zgodovinski spomin. Po drugi strani pa niti to ne drži v celoti – od nekaterih niti fizičnih ostankov ni več, na nekatere pa smo že pozabili.

Kam pa so šli delavci, ki so v teh tovarnah ne samo delali, ampak jih tudi zgradili, z njimi in od njih živeli?
Večina najprej na Zavod za zaposlovanje. Sicer pa odvisno od dejavnosti. Nekateri so se prekvalificirali, nekateri svojo dejavnost nadaljujejo v manjšem obsegu, nekateri so se upokojili …

Tranzicijskih zgodb je seveda ogromno in niso le naša slovenska posebnost. Kaj se je zgodilo s tovarnami drugod po primerljivem svetu? V mislih imam seveda postsocialistične države?
V obeh delih naše civilizacije se je zgodilo podobno. Vzhodni del je začel izgubljati tovarne kmalu po padcu železne zavese, zahodni pa z iskanjem cenejše delovne sile na jugovzhodu sveta. Kriza je samo pospešila zapiranje tovarn.

"Tovarne delavcem!" se je nekoč kričalo. Kaj pa danes?
Ha ha. Delavec je danes samo še nepomemben posameznik v globalnem stroju, poceni, z vse manj pravicami in negotovo prihodnostjo. Pa naj gre za delavca za tekočim trakom ali inženirja v razvojnem oddelku.

Kje so danes vsi ti delavci? In ali sploh še imamo delavski razred?
Če govoriva o tovarnah iz mojega dokumentarca, so razen redkih izjem in manjših skupin, ki se občasno dobivajo, vsak zase poiskali način preživetja in svojih nekdanjih tovarn ne obiskujejo več. Nekateri so jezni, drugi žalostni, nekateri se še vedno bojijo. Delavski razred v obliki, kot smo ga imeli nekoč, pa po mojem mnenju ne obstaja. Delimo se na nešteto drugih načinov. Ni več izrazitih skupnih ciljev, skupnih naporov in ne nazadnje, skupnosti.

Kako ste našli vse te ljudi, ki so nekoč predstavljali Tam, Metalno, Toper, Tomos ...?
Težko. Za večino tovarn je izginilo vse, ne samo proizvodnja. Ni spletne strani, ni službe za stike z javnostjo, ni sindikalnega zastopnika. Ponekod tudi ljudi, ki bi se česa spomnili, ni več veliko. Hodil sem okrog, klical, spraševal in jih na koncu nabral za več zgodb in filmov, ne le za en dokumentarec.

Kaj smo se naučili in kaj se še lahko naučimo iz teh zgodb zapuščenih, potopljenih, zavrženih in porušenih tovarn?
Vsak lahko najde v zgodbi svoje sporočilo. Naredili smo veliko napak. Meni se zdi najpomembneje to, da nam lahko, če smo nekoč znali, uspe še enkrat. Kdor se na napakah ničesar ne nauči, pa si po drugi strani ne zasluži druge priložnosti.