Leta 1975 se je Davidsonova, naveličana življenja v hrupnem mestu in eksistencialnih travmiranj svojih vrstnikov, odločila, da uresniči svoj sen in se s kamelami napoti čez neusmiljeno avstralsko puščavo do Indijskega oceana. Zaradi finančne stiske, ki bi lahko njeno pustolovščino močno ogrozila, nerada privoli, da jo na poti spremlja fotograf National Geographica Rick Smolan (igra ga Adam Driver, ki je gledalcem znan kot Adam iz serije Punce, zaigral pa je tudi v filmih Llewyn Davis, Frances Ha in Lincoln).

Po dveh letih priprav se skupaj s psičko Diggity in kamelami Dookie, Bubom, Goliathom in Zeleiko odpravi na 2700 kilometrov in devet mesecev dolgo pot do Indijskega ocena.
Bo sonce izžgalo bolečino iz osamljenost?
A bistvo zgodbe je popolnoma drugje: Robynino potovanje pod žgočim soncem skozi opustelo, kruto, a hkrati osupljivo lepo pokrajino je dejansko njeno potovanje do sebe, ko se spoprijema z bolečino in predvsem z veliko osamljenostjo, s katerima se bojuje že od otroških let, ko je mama naredila samomor. Kljub ljubečim očetu, sestri in prijateljem ne najde miru v sebi. Podobno zgodbo o potovanju k sebi skozi naravo je leta 2012 v knjigi Divja opisala Cheryl Strayed, ki se je pri svojih 22 letih, potem ko se ji je po materini smrti sesul svet, odpravila na 1800 kilometrov dolgo Pacifiško gorsko pešpot.
Iskanje miru stran od ljudi, v sožitju z naravo
Težko shajaš z ljudmi, ji enkrat vmes zabrusi Smolan, s katerim se sicer zaplete v razmerje. Ranjena Robyn odriva od sebe vse ljudi, čeprav si hkrati želi njihove družbe. Še najraje ima družbo ljudi, s katerimi se ne pogovarja: ko jo del poti spremlja aboriginski starešina Eddy, se med njima splete prvinski, zelo "čist" odnos, ko Eddy ves čas žlobudra v njej
nerazumljivem jeziku, pa vendar razume vse. Brez težav naveže stik tudi z aboriginskimi ženskami, ki jo vzamejo medse pri tradicionalnem plesu, potem pa ob njenem nerodnem pozibavanju le zmajejo z glavo. "Besede so precenjene," ji pomirjujoče pravi belski samotar, pri katerem se njena minikaravana ustavi sredi ničesar. To tišino, ki jo spremlja večino poti, presekajo spomini na otroštvo, ki ga je kruto zaznamovala materina smrt, skozi potovanje pa bolečina vendarle začenja pojenjati.
Popolnoma drugačen pa je njen odnos z živalmi: kamele so zanjo steber opore skozi naporno pot, psička Diggity je, pa naj se sliši še tako osladno, zanjo res najboljša prijateljica, ki jo nesebično pazi, njena smrt pa jo skorajda stre. Popotovanje prinese s sabo ne le spoznavanje same sebe, temveč tudi krut boj za preživetje: po nasvetu krotilca kamel tako ne pomišlja, ko mora ustreliti divjega kameljega samca, da bi tako zaščitila svoje kamele. Na filmu njeno notranjo katarzo učinkovito spremljajo veličastni posnetki Ayersove skale, zvezdnatega neba, osupljive puščavske beline in rdeče kamnite pokrajine.
Po reportaži še knjižna uspešnica
Robynina reportaža, ki jo je leta 1978 potem objavil National Geographic, je dvignila veliko prahu, izjemnemu odzivu je sledila mednarodna knjižna uspešnica Poti, za katero je kot edina ženska v zgodovini prejela prestižno književno nagrado Thomasa Cooka. Knjiga pa ni postala le velika mednarodna uspešnica, temveč tudi del šolskega kurikuluma v avstralskih šolah. Čeprav je zgodba kar klicala po filmski upodobitvi, pa je trajalo več kot tri desetletja, da se je to res zgodilo.
"Bila sem puristka in preprosto nisem hotela, da bi zgodbo dobil v roke Hollywood. Mislila sem si: ne, to bi moral biti avstralski film. Moral bi imeti lastne vrednote, blizu tistemu, kar je potovanje v resnici pomenilo, kar je pomenila knjiga. Šlo je za mitično zgodbo; popotovanje, samodokazovanje … Razumem, zakaj je to ljudi privlačilo. Ne vem pa, zakaj je knjiga ostala tako priljubljena kljub spreminjajočim se časom. Mogoče so ljudje siti hrupne kulture, v kateri živimo, in skušajo pobegniti k nečemu bolj preprostemu, bolj pristnemu …" je o filmu dejala Davidsonova.
"Naloge" se je lotil avstralski režiser John Curran, glavno vlogo pa zaupal rojakinji, prepričljivi Mii Wasikowski, ki tako fizično kot igralsko precej spominja na ameriško kolegico Claire Danes. Film je premiero doživel na lanskem festivalu v Benetkah, sledile pa so nagrade in predvajanja na različnih festivalih po vsem svetu. "Hotel sem posneti film, v katerem bi bila pokrajina lik. Nisem želel narediti nečesa, kar bi lahko posnel tudi v studiu. Projekt me je v tem smislu zelo privlačil. Poleg tega sem hotel snemati na filmski trak. Hotel sem narediti film, ki bi bil vreden tega truda. Snemati na filmski trak namreč – kot vsi vemo – ni več lahko, gre za umirajoč medij. Zdelo se mi je, da ta projekt zasluži bogastvo filma, poleg tega sem imel v mislih klasičen videz, hotel sem snemati veliko širokih planov, ne le bližnjih posnetkov. /…/ Želel sem mu vdihniti eleganco, " je o filmu dejal Curran.
"Danes objava take reportaže pri National Geographicu seveda ne bi šla skozi. Predvsem iz vizualnih razlogov, sama postavitev (layout) je precej zastarela. V bistvu je manj besedila kot običajno in več fotografij. Zanimivo, več fotografij, ki danes mogoče ne bi prišle skozi vsa merila za objavo, predvsem veliko majhnih fotografij," je po premieri v Kinodvoru v pogovoru z Meto Krese dejal fotograf in urednik fotografije pri slovenskem National Geographicu Arne Hodalič. Tudi sam je že delal kot fotograf daljših in krajših odprav in kot pravi, so načela današnje fotografije popolnoma drugačna od tistih pred 30 leti.