Oglas
Podobno se je zgodilo tudi pri Misiji: nemogoče 3, debiju Madonne in Julie Roberts na gledaliških odrih in v več drugih primerih. Kot da se kritiki sploh ne bi oglasili - občinstvo se ni dalo motiti. Ne, kritiškega poklica še ni treba ukiniti, samo perspektiva, s katere neki izdelek opazuje laično občinstvo ali kritik, je drugačna: prvim je "umetnost" pobeg od vsakdanjega življenja, drugim pa vsakdanji kruh.
Medvedja usluga profesionalnim kritikom
Slabo uslugo kritikom delajo amaterski ocenjevalci del, ki so si pač določen film dovolj hitro ogledali ali pa se jim je uspelo med prvimi prebiti do zadnje strani nove knjige. Ti so voda na mlin studiem in operaterjem, saj so njihova peresa le redko tako stroga kot peresa profesionalnih kritikov, vendar pa gledalci dostikrat ne vedo, avtor katerega članka je profesionalni kritik, kdo pa se s poslom ukvarja bolj ali manj amatersko.
Ko izdelek reši znano ime
Pogled na lestvice najbolj gledanih ali najljubših filmov se povsem razlikuje, če za mnenje povprašamo profesionalnega kritika ali ljubitelja filmov. Slednji skoraj nikoli nimajo na svoji lestvici filmov, ki so obvezno na lestvici prvih, na primer Skrito režiserja Michaela Hannekeja. Veliko več pa je možnosti, da bi bili na njej Kristusov pasijon ali kateri od treh delov Misije: nemogoče, čeprav kritiki nad njimi niso bili navdušeni. Če seznamu dodamo še Da Vincijevo šifro in primera iz gledališkega sveta - po kritiškem mnenju porazna debija Madonne in Julie Roberts na gledaliških deskah -, je mogoče povzeti, kaj "reši" določeno delo: poznano ime. Naj bo to Madonna, Julia Roberts, Tom Cruise, Mel Gibson, Da Vinci ali Jezus, tako znano ime je dovolj, da knjige v roke vzamejo tudi tisti, ki sicer berejo le rumeni tisk, ter da množice drvijo v kino ali gledališče.
Broadway trepeta pred New York Timesom
Edini trdnjavi, kjer kritiško mnenje le še nekaj šteje, so podelitve knjižnih nagrad, kot je booker, in svet gledališča. Pa še to ne povsod - le za Broadway velja, da ima New York Times tak vpliv, da lahko slaba kritika, objavljena v njem, predstavo ubije ali jo ohranja pri življenju dolge mesece. Na stari celini podobnega gledališkega fenomena ni, lahko pa kritiki prispevajo vsaj k boljši nakladi dobitnika prestižnejših knjižnih nagrad. Tudi o teh namreč odločajo kritiki, a očitno bralstvo bolj zaupa mnenju več kritikov kot oceni, ki jo da en sam "neuspešen pisatelj", kot jih navadno okrcajo ob ostrih besedah.
Ego ustvarjalca manj odporen kot izdelek
Če se že občinstvo ne ozira na mnenja kritikov, zaradi česar se zdi, da so nekateri izdelki prav odporni na kritike, pa je bolj zanimivo, da na njihovo mnenje veliko več dajo producenti. Producenti filma Da Vincijeva šifra bi se prav radi odpovedali določenemu delu svojega zaslužka, če bi v zameno zanj Howardov izdelek v svet pospremile laskave besede kritikov. Kot ugiba eden od pripadnikov tega necenjenega poklica, bi tudi Dan Brown verjetno prav rad kakšno ničlo na svojem bančnem računu zamenjal za kritiko v ugledni književni reviji, ki bi ga razglasila za novega Edgarja Allana Poeja. Čeprav so nekateri knjige, filmi in predstave prav dobro odporni na kritike, ljudje, ki stojijo za njimi, in njihov ego prav gotovo niso.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje