Oblastem se je takrat svetovalo, da če se bodo znebile popzvezdnikov, se bodo znebile tudi težav z mamili v družbi. Policija je naredila vse za naslove v časopisih, ki so sporočali, da alkohol in mamila škodijo.”

Sorodna novica Naj se rola: festival glasbenega filma ikonične zgodbe prinaša na veliko platno

Uvodne besede slišimo od enega izmed sogovorcev v dokumentarnem filmu Rolling Stone: Life and Death of Brian Jones (Rolling Stone: Življenje in smrt Briana Jonesa), ki bo drevi odprl festival glasbenega filma Naj se rola. Letošnja, druga izvedba festivala bo do 17. oktobra zasedla Slovensko kinoteko.

Pred začetkom festivala smo nekaj besed izmenjali z avtorjem dokumentarca Dannyjem Garcio, ki je povedal, da je že od otroštva oboževalec Rolling Stonesov: "... in Brian je bil zmeraj član, ki me je najbolj zanimal. Knjige o njem in njegovi smrti prebiram že zadnjih 25 let." Film o življenju in smrti Briana Jonesa bo na ogled v festivalskem sklopu, naslovljenem Brez nadzora, ki je posvečen Garcievim dokumentarcem. Ogledati si bo mogoče še dva njegova filma: The Rise and Fall of The Clash (Vzpon in padec The Clash) iz leta 2012 in Looking For Johnny: The Legend of Johnny Thunders (V iskanju Johnnyja: Legenda Johnnyja Thundersa) iz leta 2018.

Garciev dokumentarec o Brianu Jonesu je premiero doživel ob lanski 50-letnici glasbenikove smrti. Sicer pa naj bi bilo v nastajanju še več dokumentarcev o njem, med drugim naj bi ga snemal tudi nekdanji član Stonesov Bill Wyman. Ob lanskem jubileju smrti je izšla tudi fotoknjiga Michaela Cooperja Brian Jones: Butterfly in the Park (Brian Jones: Metulj v parku). Garciev film pravzaprav velja za prvi dokumentarec o Jonesu, seveda pa je bil o njem govor v mnogih preteklih dokumentarnih filmih, ali o Rolling Stonesih ali o glasbenikih, ki so umrli pri "zakleti" starosti 27 let, med katere spada tudi sam. Leta 2005 je Stephen Woolley posnel igrani celovečerec o Jonesu, ki ga je naslovil Stoned (Zadet).

Multiinstrumentalist in prva angleška rockzvezda
Briana Jonesa so 3. julija 1969 našli mrtvega v bazenu njegovega podeželskega posestva Cotchford v Hartfieldu v Vzhodnem Sussexu. Veljal je za prvo angleško rockzvezdo, kar v uvodu filma poudari tudi britanski novinar Chris Salewicz. Jones je bil zaslužen za ustanovitev skupine The Rolling Stones v letu 1962, pa tudi za njeno poimenovanje, pri čemer je navdih za ime našel v naslovu pesmi Rollin' Stone ameriškega bluzovskega glasbenika Muddyja Watersa. Pravzaprav je zasedba pod Jonesovim vodstvom sprva igrala britanski derivat ameriškega bluza. Jones je bil njen kitarist in nedvomno najbolj vpadljiv in razvpit član. Imel je velik dar za muziciranje, poleg kitare ga je bilo mogoče na koncertih in studijskih izdajah slišati na sitarju, klavirju, melotronu, marimbi, bobnih, orglicah in še nekaj drugih instrumentih, občasno je prispeval tudi vokale.

Vendar je bil po besedah bližnjih skrajno občutljiv posameznik in tako je imel manj samozaupanja, da bi se lahko izkazal tudi kot avtor. Sčasoma ga je – ko so tudi druge zasedbe obdobja t. i. britanske invazije začele pisati svoje pesmi – s sposobnostjo lastnega avtorskega ustvarjanja s položaja vodje izrinila naveza Micka Jaggerja in Keitha Richardsa. Jones se je še intenzivneje predajal alkoholu in mamilom, kar je močno načelo njegove glasbene sposobnosti, zaradi česar je bila tudi njegova vloga v studiu vse manjša.

Usklajeno delovanje organov pregona in tabloidov
Pozna 60. leta so bila čas, ko so angleški tabloidi, ki so znani po svoji "mrhovinarski" neusmiljenosti, in tamkajšnja policija nič manj kot orkestrirali več razvpitih in dvomljivih zasegov mamil pri zvezdnikih kontrakulturne scene, ki se je v tistem času na polno razcvetala. Konzervativni očetje poleg vsega drugega seveda niso želeli, da bi se njihove hčere zgledovale po njih in še posebej ne, da bi se zapletale s svobodomiselnimi in neukrotljivimi mladeniči, ki so bili vse pomembnejši glas spreminjajoče se družbe.

In kdo bi bil boljši kot nadvse slaven in razvpit Jones, da se ga vzame za poduk, kaj se zgodi, če ne upoštevaš pravil, ki veljajo za stabilen temelj urejene družbe. Za tarčo si ga je vzela londonska policija, novinarji konzervativnega tabloida The News of the World so bili prav tako pomemben člen dejavnosti, ki so vodile v aretacije zaradi posedovanja mamil. Za dosego svojih ciljev so brez zadržkov tudi podtikali dokaze. Jonesov primer je bil seveda deležen velike medijske pozornosti, kar je bil ob nenehnem nadlegovanju in vohunjenju za njim eden izmed razlogov, da se je novembra 1968 preselil iz Londona v mirno podeželsko okolje.

Junija 1969 so ga Rolling Stones izključili iz zasedbe zaradi vse večje nezanesljivosti in vse hujših posledic rednega vdajanja omami. Jonesa so manj kot mesec dni pozneje našli mrtvega na dnu bazena na njegovem posestvu, smrt pa je obveljala za nesrečo, katere glavni vzrok naj bi bila omamljenost. Tako so oblasti in tabloidi prišli do idealnega vzorčnega primera lastne krivde za smrt, povzročene z načinom življenja, ki so se ga namenili rigorozno zatreti. Vendar obdukcija ni pokazala prav velikih količin alkohola in mamil v njegovi krvi, po besedah njegovih bližnjih pa je bil Jones dober plavalec in tudi zato so mnogi podvomili, da bi utonil zaradi omamljenosti.

Vse od njegove smrti krožijo različne teorije, ki zavračajo uradno razlago. Najpogosteje se je omenjalo – in v tej smeri gre tudi ta dokumentarec –, da je bila njegova smrt posledica razgretega spora z gradbenim delavcem Frankom Thorogoodom, ki ga je Jones najel za ureditev poslopja. Vendar so Thorogood in njegova ekipa tako rekoč zavzeli njegovo domovanje, se tam zabavali in živeli na njegov račun. Glasbenik se jih je zaradi neopravljenega dela odločil odpustiti, med njim in gradbenim delavcem naj bi izbruhnil spor, nato so še isto noč glasbenika našli mrtvega.

Policija ne namerava znova odpreti Jonesovega primera
Lokalna policija je Thorogooda sicer pridržala in zaslišala, vendar ga je po hitrem postopku izpustila. Temu je sledil niz precej nenavadnih dogodkov in ravnanj z drugimi, ki so bili tako ali drugače povezani z dogajanjem tiste noči oziroma s samim Thorogoodom. Prav tako se policija naj ne bi pri preiskavi ozirala na izjave nekaterih prič, zato se sodelujoči v dokumentarcu sprašujejo, ali je bila lahko res tako površna ali pa so bili pomembni drugi motivi. V filmu izvemo, da susseška policija za zdaj "nima načrtov", da bi znova odprla ta primer. "Brianova hči Barbara Anna Marion je v televizijski oddaji okrcala slabo delo susseške policije v primeru raziskave smrti njenega očeta, zato se je glede tega na pristojne obrnila televizija Sky News, in to je bil njihov odgovor," je pojasnil Garcia.

Poleg glasbenikove hčere in že omenjenega novinarja Chrisa Salewicza v dokumentarcu spregovori več njegovih bližnjih, vendar med njimi ni nobenega izmed Stonesov, tudi ne nekdanjega člana Billa Wymana, s katerim si je bil Jones najbliže. Kot pove avtor filma: "Poskušali smo dobiti Stonese in Billa Wymana, vendar jih sodelovanje ni zanimalo."

Med drugim so pred kamero sedli Jonesov prijatelj Prince Stash Klossowski de Rola, turnejski menedžer zasedbe Sam Cutler, angleški pevec Chris Farlow in fotograf Gered Mankowitz. Poleg njih pa tudi nekateri, ki so se kot avtorji posvečali glasbenikovi smrti, med drugim novinar Keith Altham in pisec Simon Wells ter novinar Scott Jones, ki ima sicer isti priimek, vendar ni v sorodu z Brianom. Slišati je mogoče še nekaj zvočnih posnetkov govora samega Briana Jonesa in njegovega očeta.

Garcia se je pri ustvarjanju dokumentarca močno opiral na knjigi Paint It Black: The Murder of Brian Jones Geoffreyja Giuliana iz leta 1994 in Brian Jones: Who Killed Christopher Robin?: The Truth Behind the Murder of a Rolling Stone, ki jo je Terry Rawlings napisal leta 2004. (Christopher Robin je sicer lik iz knjig o medvedku Puju avtorja A. A. Milna, od katerega je Jones kupil posestvu Cotchford v Hartfieldu, na katerem je umrl.)

"Vselej obstaja nekaj, česar ne moreš dobiti"
V dokumentarcu prav tako ni mogoče slišati glasbe Rolling Stonesov v njihovi lastni izvedbi, saj jim, kot je povedal Danny Garcia, ni uspelo "dobiti dovoljenja, ker ABKCO, družba, ki ima v lasti njihovo glasbo iz 60. let, ni niti odgovorila na njihovenprošnje". Omenjena založba, ki jo je leta 1961 ustanovil Allen Klein, nekdanji menedžer zasedbe, ima prav tako del arhivskega videomateriala zasedbe.

Pridobivanje teh posnetkov je po Garcievih besedah običajno utrudljiva plat ustvarjanja dokumentarcev: "ABKCO prav tako upravlja določene družbe z arhivskim gradivom in bi tudi v tem primeru potrebovali njihovo privolitev. Ukvarjanje s pridobivanjem dovoljenj za uporabo videoposnetkov, fotografij in glasbe je vselej težavno in ni prijeten del ustvarjanja dokumentarcev. Vselej obstaja nekaj, česar ne moreš dobiti." (Rolling Stones sicer v eni svojih pesmi pojejo, da ne moreš vselej dobiti, kar si želiš ... ) V nasprotju s pridobivanjem pravic za uporabo arhivskega gradiva so seveda "srečanja in pogovori s sogovorci najzanimivejši del procesa," je navedel Garcia, ki je dokumentarec ustvarjal dve leti. Med njegovimi sodelavci je tudi John Roome, ki je ustvaril glasbo za film in s katerim sta sodelovala že v preteklosti. "John je krasen in zmeraj ve, kaj potrebujemo. Sijajen glasbenik je."

In kaj avtor filma meni, da bi Brian Jones počel, če bi nemara dlje časa ostal član zasedbe in ga ne bi doletela prezgodnja smrt? "Brian nikakor ne bi ostal član Stonesov. Morda bi postal producent. To je tudi sam omenil v intervjuju za revijo Bravo, ki je bil sploh njegov zadnji."