“Dolga leta sem obiskoval festivale gorniškega filma po svetu in si vedno govoril, da si tudi Slovenija zasluži tak festival! V teh dneh praznujemo oboji, Slovenija 30, mi pa polovičko,” je na spletni strani festivala objavljena misel direktorja in ustanovitelja festivala Silva Kara. "Čeprav je bil Festival gorniškega filma ustvarjen brez poslovnega modela, je lepo uspeval in se razvijal, osnova za uspeh sta bili srčnost in ljubezen do gora. V petnajsto izvedbo vstopamo ponosni – za seboj imamo več kot 80 tisoč obiskovalcev, prikazanih 600 filmov z veliko spremljevalnega programa in postali smo član Mednarodne zveze gorniškega filma, ki združuje 28 festivalov iz 20 držav s petih celin.”

Če so prejšnje izdaje festivala potekale v več mestih po Sloveniji, se ob 15. obletnici festival, ki zaradi epidemije poteka v drugem terminu, vrača v izvorne Domžale. Festival bo potekal v Tomčevi dvorani KD-ja Franca Bernika Domžale, na dvorišču pr’ Berniku in v šotoru pred OŠ Venclja Perka, kjer bodo obiskovalci videli 33 filmov ter prisluhnili 4 predavanjem in 3 tematskim pogovorom. Ob tem pomemben podatek: vstopnic ni mogoče kupiti prek spleta, ampak le na sedežu KD-ja Franca Bernika ob delavnikih in uro pred začetkom projekcij, možna pa je rezervacija. V primeru dežja bodo projekcije na prostem prestavljene v dvorano.

Kot so zapisali organizatorji, še nikoli do zdaj ni bilo na ogled toliko filmov o divjih živalih, pečat bodo dodale epske zgodbe iz Himalaje, ne bo manjkalo niti dobrih plezalnih in gorskih pustolovščin – tako v filmih kot na predavanjih Korre Pesceja, Gašperja Pintarja, Borisa Čujića ter Marije in Andreja Štremflja ter tematskih pogovorih o Mauru Coroni, naravi brez meja in triglavskih tekačih.

Med 33 filmi bo tudi pet slovenskih

Že prvi večer bo na ogled film Narava brez meja, kratki dokumentarni film Rožleta Bregarja o Julijskih Alpah, po katerem bo Irena Cerar prek meja pokukala skozi Pravljične poti brez meja in Potepuške okruške, v katerih je ubesedila svoje sedemletno raziskovanje zamejskih pokrajin. Sledil bo 360 Ascent Roka Lukšiča in Martina Smerdela, ki prinaša vpogled v dih jemajoči projekt, ko sta Janja Garnbret in Domen Škofic preplezala najvišjo umetno večraztežajno smer na svetu na vrh dimnika TE Trbovlje.

V torek bosta na ogled Mi nismo izgubljena generacija – Jure Sodja režiserke Tine Lagler o izdelovalcu unikatnih snowboardov in Kje so meje mogočega, 20 let tekov na Grintovec Petra Vrčkovnika. Slovensko peterico zaključuje 3. julija celovečerni film Sinovi burje Mihe Čelarja, ki je homage zadnji slovenski avtohtoni pasmi – kraškemu ovčarju in odgovor na pritiske slovenske politike, ki je hotela zdesetkati volčjo populacijo.

Med letošnjimi predavatelji je tudi Korra Pesce, vrhunski italijanski alpinist, ki že leta živi v Chamonixu. Pred njegovim predavanjem, ki ga lahko ujamete danes ob 19. uri v Mestnem kinu Domžale, smo ga za kratek pogovor ujeli v Ospu, saj je prvi obisk Slovenije, kot se spodobi za plezalca, izkoristil tudi za otip naših plezališč.

Kot specialist za mešano plezanje ste preplezali številne prvenstvene smeri. Kako se je spreminjala vaša tehnika?

Ko sem bil mlajši, me je bolj privlačilo ledno plezanje in navpični vrhovi v Alpah, po možnosti v slabem vremenu. Kasneje pa me je prevzelo skalno plezanje. Zdajšnje mlade generacije pogosto začnejo s plezanjem v dvoranah in nekateri se potem premaknejo ven, sam pa sem začel na klasični način.

Alpe s Chamonixem in Patagonija predstavljata dva ključna kraja vašega plezanja.

Ko sem bil mlad, sem največ plezal v Alpah, ker je bilo tam res veliko stvari, ki sem jih želel narediti. Hkrati pa sem se bal Patagonije, ki e znana po slabem vremenu in dolgem čakanju na ugodno vremensko okno. Ko sem bil mlad, se mi je zdelo, da nisem dovolj potrpežljiv za takšno čakanje. Toda bolj kot sem treniral v Alpah in opravil številne težavne smeri, več možnosti sem imel za uspeh v Patagoniji v kratkem časovnem oknu, ko se da plezati. Ko sem šel prvič v Patagonijo, sem se znašel na terenu, ki je bil podoben Alpam. Vreme je bilo slabo, samo dan tu in tam, a smo jih izkoristili. Zdaj lahko vidimo, kaj pomeni razvoj tehnologije, ko se da tudi v Patagoniji napovedati vreme in je lažje. Bil sem presenečen, da sem že med prvim obiskom tako veliko preplezal. Skratka, ponižno sem čakal, da bi bil dovolj pripravljen za Patagonijo. Če primerjam današnjo Patagonijo, je tam tako, kot bi bil v Alpah pred 60 leti: vse gore so že preplezane, večina sten je preplezanih, a je še vedno veliko prostora za nove smeri, zato je bolj vznemirljivo. V Alpah je bilo narejeno že vse, na vse možne načine, zato je težko najti nove izzive. Patagonija je res posebna, konec sveta.

Drugi kraj, ki ga imam zelo rad, so Dolomiti. V Chamonixu so granitne stene, v Dolomitih pa je vse drugače, čisto plezanje v skali je velik izziv. Mešano plezanje je v Dolomite prišlo malo kasneje kot v Chamonix, tako da smo lahko uvedli nekaj novosti in res sem užival v plezanju novih smeri pozimi v Dolomitih. Bilo je podobno kot v kanadskem gorovju Rocky.

Res smo srečni v Evropi, da imamo tako raznolike gore na tako majhnem mestu, le v nekaj urah vožnje se pokrajina popolnoma spremeni. V Severni Ameriki ali Kitajski je vse tako enako.

Kako ste kot alpinist preživljali pandemijo?

Res sem si vzel čas za preučevanje gorništva, korak za korakom. Mogoče se sliši sentimentalno, ampak ker sem moral kot mlad zaradi staršev tako dolgo čakati, da sem sploh začel resno plezati, sem veliko bral in preučeval teorijo. Zdaj sem ubral enak pristop, znova sem veliko bral in študiral ter razmišljal. Ko sem bil mlad, sem 80 odstotkov časa razmišljal o gorah, ne da bi plezal.

Imel sem srečo, da sem preživel zgodnja leta, ko vsakdo dela napake. Bil sem poškodovan, tudi resneje, ampak vse to je del tveganja, ki ga prinese plezanje. K sreči pa nikoli nisem bil zelo resno poškodovan in nikoli nisem izgubil plezalnega partnerja. Tudi sam sem očitno še živ (smeh).

Kaj vas v alpinističnem smislu še mami? Imate ugledano kakšno "žrtev"?

Bolj me privlačijo res lepe stene, sploh če so na lepih gorah. Četudi je bilo nekaj že preplezano, je bilo mogoče pred 20, 30 leti v drugačni tehniki oz. slogu, tako da lahko vse te smeri preplezamo na nov način. Ne boš postal slaven, ker so bile že osvojene, ampak ti pa nova smer da veliko zadoščenje. Moji prihodnji načrti ne vključujejo novih gora. Če sem pošten, ko pogledam, kako so videti še neosvojeni vrhovi, me nič ne mikajo, me bolj privlačijo lepši, četudi že osvojeni. Mogoče jih preplezam na drug način. To bom vse bolj počel v prihodnosti in se tega zelo veselim.

Vaša ljubica pa je, če lahko tako rečem, severna stena Grandes Jorasses (op. 4208 metrov visoka gora v masivu Mont Blanca). Tam ste preplezali že 14 različnih smeri.

Ko mi je nekaj všeč, postanem s tem kar malo obseden. In se tega nikoli ne nasitim. Ko nekateri delajo velike smeri na Grandes Jorasses, rečejo običajno: "Malo sem tvegal, bilo je težko, mogoče bi šel še enkrat po drugi smeri, ampak to je to."

Sam pa, ko preplezam novo smer, gledam naokoli in si že predstavljam, kako bo videti nova smer naslednjič, ko se bom podal na vrh. Nikoli se mi ne zdi, da je bila to zadnja preplezana smer. Drugo dejstvo, ki igra vlogo, je, da živim tam, tako me vedno premami, da bi naredil še eno novo smer. Grande Jorasse ni edina, na kateri sem opravil veliko vzponov. Tak način mi je res všeč.

Razvoj opreme in tehnologije v zadnjih 40 letih. Ko smo obeleževali 40. obletnico prvega slovenskega vzpona na Mount Everest, so se številni čudili opremi, s katero je to alpinistom uspelo, odprave so bile zelo številčne in so trajale več mesecev, svojci so željno čakali njihova pisma, ki so potovala domov cele tedne. Zdaj pa živimo v času nenehne tehnološke povezanosti z vsem. Ali, ko plezate, vse odmislite? Kako vidite vlogo tehnologije v vašem poslu?

Zelo me zanima tehnologija, spremljam vse novosti. Oprema je čedalje boljša, tega razvoja ne moremo ustaviti. Vemo, kako težko je bilo plezati pred 40 leti, zato bi se morali alpinisti zavedati, da so imeli predhodniki veliko težje pogoje in bi morali imeti v mislih, da ne uporabljajo preveč vsega. Ljudje vsega uporabljajo preveč. Recimo med vzponi na Mount Everest v 80. letih si lahko videl tu in tam koga, ki je občasno uporabljal dodatni kisik, zdaj pa ga vsak nenehno. Sam sem zagovornik zmerne uporabe vse opreme in dodatkov.

Kar se tiče družbenih omrežij, jih sam vidim kot ogledalo življenja. Če želite najti resnične in dobre informacije, se je treba včasih umakniti s klasičnih poti. Vesel sem, da ne živim kot sponzoriran športnik, zaposlen sem kot gorski vodnik, s tem se preživljam. Tako da nisem obvezan, da bi moral delati stvari, ki si jih ne želim delati.