Konec tedna so bile oči filmske industrije uperjene v studio Warner: vse je zanimalo, ali se bo njihova odločitev, "tradicionalno" posneti spektakel Spopad titanov v poprodukciji prilagoditi za 3D-tehnologijo, obrestovala. (James Cameron je pikro pripomnil, da nečesa, za kar je on potreboval štiri leta, ni mogoče narediti v osmih tednih. Michael Bay je bil še bolj neposreden: "Studii so morda sicer pripravljeni sprejeti slabšo kakovost in uporabiti ta trik, da lahko zaračunajo tri dolarje več za vstopnico, ampak jaz nisem. Ne moreš kar izpljuniti 3D-filma.")

A zdi se, da kljub negativni promociji kritikov (recenzent LA Timesa je zapisal, da je to "morda prvi film v zgodovini, ki je zaradi 3D-ja slabši") "povprečni" kinoobiskovalci bistvene razlike v kakovosti očitno niso opazili. Spopad titanov, priredba mitološke epopeje iz leta 1981, ki je stala 122 milijonov dolarjev, je v prvem koncu tedna na velikih platnih nagrabil 61,4 milijona dolarjev (če bi igral samo v 2D-različici, bi bila ta številka bliže 41 milijonom, predvidevajo strokovnjaki).

3D lepijo tudi tja, kjer ni zanj nobene potrebe
"Poplava poprodukcijskih preobrazb v 3D me, podobno kot številne druge režiserje, skrbi, saj so rezultati pogosto vprašljivi in niti slučajno tako dodelani kot filmi, posneti s 3D-kamero," je za New York times izjavil Shawn Levy, režiser komedije Date Night s Tino Fey in Stevom Carrellom, ki prihaja v kratkem. "Režiserji se morajo upreti trenutni noriji za vsem, kar je v 3D, in razmisliti, ali tematika in ton filma s to tehnologijo sploh kaj pridobita."

Ni še čisto jasno, ali se bodo množice sčasoma uprle temu novemu "križancu", ki mu nekateri že pravijo "3D-Lite" ("Lahki 3D"). Lahko se zgodi, da bo obisk Spopada titanov, če se bodo razširili negativni komentarji, ta konec tedna strmo upadel - je pa res, da, denimo, Alica v Čudežni deželi (še en film, posnet v 2D-tehniki in prilagojen naknadno) na blagajnah ni utrpel pretirane škode (za zdaj okrog 663 milijonov dolarjev zaslužka po vsem svetu).

Železo se kuje, dokler je vroče
Studii, ki z upadajočo prodajo DVD-jev bliskovito izgubljajo denar, ta hip na 3D-trend stavijo vse svoje adute, in to čim hitreje - lahko se znamreč zgodi, da bo ta modna muha prav tako minljiva, kot je bila prejšnjič (3D-filmi so bili prvič velik hit v petdesetih, a so se ljudje kmalu naveličali težkih, nerodnih očal in slabost zbujajočih sunkov kamere).

Tehnologija je medtem seveda napredovala (manj "zamaknjene" slike ne povzročajo glavobolov, očala pa so vsaj malo bolj udobna). A kaj, ko namesto snemanja s 3D-kamerami, kar bi pomenilo "pravo" izkušnjo, večina studiev raje načrtuje cenejšo bližnjico naknadne konverzije: taka usoda čaka naslednji del Zgodb iz Narnije (20th Century Fox), Harryja Potterja (Warner), Michael Bay pa se pritožuje, da ga Paramount k temu sili tudi za tretji del Transformerjev ("Mar moram poslati svoj film v Indijo in počakati, da mi ga vrnejo? Niso me prepričali.") Sam Raimi se je odpovedal režiji četrtega Spidermana, ko se je izkazalo, da bi moral biti tridimenzionalen. Pretvorba filma stane med 5 in 30 milijoni dolarjev, odvisno od kompleksnosti posebnih učinkov, ki jih je treba dodati.

Izumrtje hollywoodske zvezde?
Na koncu je treba omeniti še eno skupino, ki verjetno ne umira od navdušenja nad steroskopijo: zvezdniki "A kategorije". 3D-spektakli so skoraj po definiciji žanrski filmi, pri katerih so v prvi vrsti računalniško generirani posebni učinki - torej točno tisti, ki ne potrebujejo "velikega" imena na plakatu, da v kino sprivabijo množice. Poglejmo si samo nekaj večjih uspešnic zadnjega časa: poleg Avatarja so tu še Zvezdne steze, Transformerji 2 in Hangover - same uspešnice brez res velikih zvezdnikov - na drugi strani pa filmi Land of the Lost (z Willom Ferrellom), Državniške igre (z Russllom Crowom in Benom Affleckom) in Ugrabitev metroja Pelham 123 (z Denzlom Washingtonom in Johnom Travolto), ki so vsi po vrsti dosegli kvečjemu kilav izkupiček.