Če Miho Knifica povezujemo predvsem s futurističnim, igrano-animiranim kratkim filmom Lovec oblakov, je pričujoči film zastavil veliko bolj prizemljeno - in hkrati velikopotezno: posneti se je nameril nič manj kot "film o neokrnjeni, strastni, pravi ljubezni, ki je večja od življenja". In kako naj bi bila taka vseobsegajoča strast videti zunaj konteksta shakespearjevske tragedije v kolesju vsakodnevne rutine letargičnih 35-letnikov?

Približno takole: Simon (Klemen Novak) v Ljubljani (vsaj na prvi pogled) povsem složno živi s svojim dolgoletnim dekletom Uršo (Iva Krajnc). Ker morata zaradi prenove za kak teden dni iz svojega stanovanja, se Simon poda k staremu prijatelju Draganu (Marko Mandić) na Obalo, kjer naj bi mu pomagal pri organizaciji kulturnih dni. Medtem ko Urša doma bolj ali manj samoiniciativno že ureja sobo za otroka, o katerem se še niti pogovorila nista, Simona presune nepričakovano srečanje z Majo (Mojca Fatur), "usodno" ljubeznijo izpred desetih let. Vihravo, muhasto Majo zdaj vztrajno osvaja Dragan, ki se mu o skupni preteklosti njegovih prijateljev niti ne sanja. Seveda se kmalu izkaže, da Simon in Mojca čez svojo ljubezen nista pripravljena narediti križa - in naš omahljivi "junak" se znajde na življenjskem razpotju: po začrtanih tirnicah v družinsko življenje z Uršo, ki ga v tednu ločitve vse bolj panično klicari, ali pa obujanje strastne, najstniške ljubezni z dekletom, s katerim imata ujemajoče se tetovaže? Zdi se, da bo Simon situacijo reševal tako, da se bo za vsako ceno izogibal konfliktom.

"Mladi, neizpolnjeni potenciali" na pragu štiridesetih
V jedru Knifičevega filma je tista ne več rosno mlada generacija, ki je na prag srednjih let pridrsala brez pravega strahu za golo eksistenco, a tudi brez resničnih življenjskih preizkušenj, ki bi jih definirale. Namesto da bi se bila v svojem razmerju sposobna premakniti korak naprej (ali nazaj), se Simon in Maja na lovu za izmuzljivim občutkom izpopolnjenosti nostalgično naslajata nad njenimi starimi dnevniki in načrti za "deset reči, ki jih bosta naredila skupaj" izpred desetih let. "Naša generacija je precej obtičala," pravi Knific (rojen leta 1976). "Malce bom okrivil naše starše, ki so nam nudili preveč; vedno smo se počutili povsem varne. Če hočeš v življenju kaj doseči, se moraš boriti. Danes je morda še težje doseči cilje, kot so jih naši starši v sedemdesetih, ko je bilo vsega dovolj. Zaradi generacijskega preskoka med vojno so jih tudi veliko prej obravnavali kot odrasle ljudi. Danes zelo dolgo veljaš za "mladega in nadarjenega", ampak v resnici je treba potencial tudi uresničiti."

Neznosna lahkost udobja
"Večini teh mladih, ki so obtičali, v resnici ni hudega," dodaja scenarist Žiga Valetič. "Pogosto niti ne vidijo in ne razumejo, da bi se morali boriti, ker nimajo ničesar, čemur bi se uprli. Eksistenca niti ni težava ... mame so še dovolj mlade, da se vedno lahko vrnejo k njim, če vse drugo spodleti." V taki situaciji so ljubezenski odnosi v resnici njihov edini vir stiske. "Odnosi in pa pričakovanja," doda Knific. "Maja hodi na oglede stanovanj samo zato, da fantazira, kaj bi lahko bilo, če bi bilo ..."

Mali diktator v žepu
Obenem je skušal z nenehno, vsiljivo pojavnostjo mobilnih telefonov (nešteto je prizorov, v katerih junaki ignorirajo klice, dobivajo sporočila ali nestrpno poslušajo, kako na drugi strani slušalke zvoni v prazno) ilustrirati diktaturo tehnologije nad našimi življenji. "Telefon je nekaj najbolj nadležnega na svetu. Kadar nočeš, da bi te nekdo dobil, je nekaj najbolj nadležnega na svetu. Mislimo si, da smo s telefoni svobodni, v resnici pa nam to, da se ne moremo skriti, jemlje svobodo." V resnici je vsem protagonistom zgodbe skupno prav to, da se v strahu, da bi bili prizadeti, neprestano izogibajo - bodisi telefonskim klicem bodisi resnim zvezam ali pa pogovoru o otrocih in skrivnostih iz preteklosti.

"Žigo so zanimale "večje" teme, ki meni v prvotnem scenariju niso bile všeč," o projektu, ki se je začel kot prijava na RTV-jev razpis za TV-igre, pove Knific, s katerim sta skupaj podpisana pod scenarij. "To, da v ljubezni za seboj vlačimo kovčke, staro prtljago, drži za tako rekoč vsakogar - sprva pa je scenarij predvideval, da bo protagonist zelo ugleden slovenski pisatelj." (Morda kot "pomežik" tem začetkom se v končni različici filma ključen prizor odvije na literarnem večeru Dušana Jovanovića.)

Le koga ljubezen ne pootroči?
"Absolutno velja, da smo umetniki bolj odbiti in si morda tudi več dovolimo, a zanimiveje se mi je zdelo, ko smo Simona spremenili skorajda v negativca - fant je šibak, "brez jajc", brez prave volje do življenja, posameznik, ki se je pač prilagodil. Življenje je pač tako, da ga je v nekem trenutku treba sprejeti takega, kakršno se nam ponuja. In ko naš junak vendarle dobi drugo priložnost, ga ta radikalno prebudi. Seveda zaniha v nasprotno smer in postane popolnoma otročji, ampak kaj nismo v ljubezni vedno otročji?"