Režiser Nick Hamm je pred premiero svoje komedije za The Independent spregovoril o tem, kako tesno je sodeloval z umirajočim Postlethwaitom, ki ga je Steven Spielberg nekoč opisal kot "najboljšega igralca na svetu". Killing Bono je ekranizacija istoimenske avtobiografije novinarja Neila McCormicka, ki je popisal svoje neuspele poskuse prebijanja na glasbene odre - medtem ko je eden izmed njegovih sošolcev, neki Paul Hewson (Martin McCann), nazadnje končal na čelu institucije, ki jo poznamo kot U2. Bratoma McCormick medtem s svojo skupino ne uspe prodati teko rekoč nobenega albuma ali dobiti kakršnega koli nastopa, zato ju počasi začne razjedati obsesivno ljubosumje na nekdanjega sošolca ...
U2? Tako zelo 'nekul'
Mimogrede, Britanec Ben Barnes, ki v filmu igra Neila McCormicka, mirno priznava, da sam v srednji šoli pač ni poslušal U2, ker "to pač ni bilo preveč kul". Ampak vseeno ga je pred snemanjem bolj kot nastopanje v 'glam punk bendu' skrbel irski naglas. "Irci so v filmu že nekajkrat 'nasankali' z raznimi Gerardi Butlerji in seveda Tomom Cruisom v Far And Away. Ampak nismo si mogli privoščiti strokovnjaka za dialekt, zato sem sklenil irski naglas vaditi od trenutka, ko sem pristal na Irskem, pa do konca snemanja. Vse skupaj je zelo zmedlo mojo mamo, kadar sem ji telefoniral - po poklicu je psihiatrinja, zato sem prepričan, da jo je skrbelo," je Barnes razlagal za Metro.

Smešnost katastrofalnega neuspeha
Postlethwaite in Hamm se nista spoznala šele zaradi komedije Killing Bono: njuno prijateljstvo je segalo v osemdeseta, ko sta se spoznala v gledališču The Royal Shakespeare Company. "Živela sva skupaj in počasi se je med nama spletla zelo močna vez. V gledališču sva sodelovala približno pet ali šest let, potem pa se je začela njegova izjemna filmske kariera." Hamm, ki mu je v preteklosti k svojim filmom uspelo pritegniti na primer celo Roberta De Nira (Godsend) in Keiro Knightley (The Hole), s svojim starim prijateljem nikoli ni sodeloval pred kamero: "Vedno sva hotela, ampak nikoli ni bilo pravega projekta. Killing Bono nam je bil všeč, ker je bil duhovit: sama ideja, da se pri nečem naprezaš in nato katastrofalno pogoriš."

Prvotni načrt je bil, da naj bi Postlethwaite igral gangsterja, kar pa je bilo treba zaradi zahtev zavarovalnice črtati. "Nisem jim mogel zagotoviti, da bo Pete lahko v katerem koli trenutku letel v Dublin ali Belfast. Šlo je zato, kako zdržljiv je. Jaz sem trdil, da dovolj, ampak so me zavrnili."

Svetla točka med mučno kemoterapijo
"Sicer pa je Pete kriminalce igral že prej, zato sva s scenaristom zanj ustvarila očarljiv lik, s katerim se je lahko malo zabaval. Takrat je bil ravno sredi kemoterapije in potreboval je misel, da ima pred seboj še eno snemanje. To ga je gnalo naprej." Postlethwaite je svojo vlogo v Killing Bonu posnel v pičlih 4 dneh v Belfastu, leto dni, preden je pri 64 letih umrl za rakom na trebušni slinavki. "Igra ekstravagantnega, gejevskega stanodajalca, nekakšnega križanca med Derekom Jarmanom in Karlom Lagerfeldom," opisuje Hamm. "Vse ga je bolelo, a se je na snemanju zabaval. Bilo je tako ganljivo: nekajkrat sem moral iti za trenutek stran, da sem se malo zbral, preden sem lahko nadaljeval delo."

Filmska ekipa mu je poskušala iti kar najbolj na roko, je režiser še povedal za omenjeni časopis. "Vsi so bili dvakrat bolj zbrani, vsi so utihnili, kadar je bil on na vrsti." Tovrstne pozornosti Postlethwaite menda ni najbolj cenil. "Neki prizor sem mu hotel olajšati tako, da bi ga posadili na stol. Pete je zakorakal na prizorišče in hotel vedeti: 'Zakaj je tu stol? Ta prizor ne deluje s stolom. Nick, saj razumem, kaj hočeš narediti, ampak ne grem se tako. Hoditi nameravam okrog.' (...) Zato je njegova kariera včasih trpela. Zelo jasno je znal povedati, kako bi po njegovem mnenju stvari morale potekati. Ni dobro prenašal tepcev, pri filmu pa je veliko idiotov."