A ko se elita svetovne politike odpravi v London na pogreb angleškega premierja, ga začnejo obhajati zle slutnje – in ne traja dolgo, da se izkažejo za upravičene. V želji po maščevanju in vzpostavitvi novega svetovnega reda teroristi razsujejo pol Londona, a ključna tarča, ameriški predsednik, se jim po zaslugi Banningove iznajdljivosti izmuzne in začne se pregon po opustošenem mestu.

Film London je padel je nadaljevanje akcijske uspešnice Padec Olimpa s tako rekoč identično zasedbo. Ta sicer nima posebnega dela, saj v predstavi dominirata Gerard Butler kot agent in Aaron Eckhart kot predsednik. Če bi bili filmu zelo naklonjeni, bi v njem lahko videli daljno posvetilo B- ali C-akcijskim filmom z videotržišča ali celo kakšni klasiki tipa Carpenterjev Pobeg iz New Yorka. Težava je le, ker ne gre za nizkoproračunski film, ki bi imel vgrajeno samoironijo, še več, v nekem trenutku se London je padel spremeni v videoigro, v kateri se mora junak znebiti vrste nasprotnikov in priti z ene točke mesta na drugo. Žal kot gledalci nismo vključeni v ta proces in film deluje, kot da bi gledali neko tretjo osebo pri igranju.

Delo sicer ni povsem brez idej, ponuja se dvojnost med sodobnim anonimnim ubijanjem z droni, kar spet spominja na videoigro, in telesnim pretepanjem ena na ena. Neprijetno se tudi prekriva s sodobnimi strahovi pred teroristi, ki imajo glavo tam nekje daleč in svoje celice tu, med nami, v evropski prestolnici kapitala in multikulturnosti. Nemara najbolj ironično-zabavna reč pa je, da je prvi film na to temo režiral Afroameričan Antoine Fuqua, drugega pa iranski begunec Babak Najafi ...

Kljub vsemu lahko sklenemo, da gre za optimističen film: ne zaradi predvidljivega izida, kjer so nasilni barbari kaznovani, zakon in red pa ohranjena, ampak zaradi mnenja, da vsi skupaj nismo v matrici, ki melje sama od sebe, ampak da šteje vsak posameznik. A kot bi rekel Baudrillard: matrica najbrž hoče, da si domišljamo prav to.

Gorazd Trušnovec, iz oddaje Gremo v kino, na 1. programu Radia Slovenija.