Film, ki je nastal v srbsko-hrvaško-slovenski produkciji, se vrti okrog središčnega dogodka: odločilne tekme tedanjega svetovnega prvenstva med Jugoslavijo in Združenimi državami Amerike - in velike zmage nad do tedaj nepremagljivimi Američani. Velike zmage, ki ni fantom prinesla le naslova svetovnega prvaka, marveč tudi status božanstev med Vardarjem in Triglavom. Dvanajsterica fantov, ki jo je na igrišču vodil kapetan Ivo Daneu (njegov lik je odigral Jure Henigman), s klopi pa prekaljeni trener Ranko Žeravica (v filmu ga upodablja Sergej Trifunović), je pokazala, da je vse mogoče, da če si osvojil luno, še ne pomeni, da boš osvojil tudi naslov svetovnega prvaka pod koši. Ali kakor se je glasil tisti veliki plakat v dvorani, ki ga je videl ves svet: Luna vaša, zlata naša!

Dvanajsterica fantov je dosanjala sanje, katerih temelji so bili položeni že veliko prej, njihov učinek pa je segal vse do konca … Hja, države. Vse skupaj se je končalo na tistem evropskem prvenstvu v Rimu leta 1991, ko je reprezentanco sredi prvenstva zapustil Jure Zdovc, Jugoslavija pa je zadnjič osvojila kakšen veliki naslov. Začelo pa se je veliko prej. Štirje mladi fantje so že po drugi svetovni vojni veliko razmišljali o košarki, o igri med dvema obročema, in tako se je rodila jugoslovanska šola košarke, katere avtorji so Nebojša Popović (Strahinja Blažić), Borislav Stanković, poznejši dolgoletni predsednik Svetovne košarkarske zveze (Aleksandar Radojičić), Radomir Šaper, predsednik košarkarske zveze Jugoslavije (Miloš Biković) in profesor Aleksandar Nikolić, trener (Marko Janketić).

Jugoslovanska košarkarska reprezentanca je pravzaprav svoj pohod na vrh sveta začela že skorajda desetletje prej, na svetovnih prvenstvih leta 1963 in 1967, ter olimpijskih igrah v Mehiki, ko je osvajala srebrne medalje, vrh pa je resda doživela na tistem domačem prvenstvu, ki se je poleg v Ljubljani, kjer so bili finalni dvoboji, odvijalo še v Sarajevu, Splitu, Karlovcu in Skopju.

Filmska zgodba se vrti okrog teh štirih fantov in njihovih sanj, ki se uresničijo 23. maja 1970 v Ljubljani. Jugoslovanska šola košarke pa skozi igralce, kot so Krešimir Ćošić, Nikola Plečaš in pozneje Dragan Kićanović, Mirza Delibašić, Dražen Dalipagić ter še pozneje skozi Dražena Petrovića, Tonija Kukoča, Dina Radjo, Vladeta Divca, postane ena najbolj prepoznavnih blagovnih znamk nekdanje domovine.

V mednarodno pisani igralski zasedbi slovenske barve med drugimi zastopajo: Jure Henigman v vlogi Iva Daneua, Katarina Čas, Toni Cahunek, Rok Kunaver, Boris Kerč, Jure Ivanušič, Jaša Jamnik v vlogi Staneta Dolanca, Aljoša Kovačič ... Morda kot zanimivost: vlogo košarkarja Dragana Kapičića igra njegov sin Stefan Kapičić, medtem ko lik sovjetskega košarkarja Janisa Kruminša odigra še vedno aktivni košarkar Crvene zvezde Boban Marjanović. Režiser filma je Darko Bajić, ki ga morda še najbolj poznamo kot režiserja filma Črni bombarder (Crni bombarder) ter kot avtorja kultne serije Sivi dom iz sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Reprezentanco Jugoslavije so sestavljali: Krešimir Ćosić, Ivo Daneu, Petar Skansi, Nikola Plećaš, Vinko Jelovac, Aljoša Žorga, Rato Tvrdić, Damir Šolman, Ljubodrag Simonović, Trajko Rajković, Dragutin Čermak, Dragan Kapičić (trener: Ranko Žeravica).

Kapetan jugoslovanske košarkarske reprezentance, ki je leta 1970 osvojila prvi naslov svetovnega prvaka, je bil Ivo Daneu, ki ga je v filmu upodobil igralec Jure Henigman. Kako pa je s svojo podobo zadovoljen legendarni košarkar Ivo Daneu?

"Ob gledanju filma sem se zabaval. Imam pa majhno pripombo. Nikoli nisem imel tako dolgih las, kaj šele, da bi si jih mazal z briljantino. Nas je strigel Svetozar Kamenarič, ki je imel frizerski salon nasproti ljubljanske Drame, in tam smo se strigli, kakor smo rekli, na 'buksa', kakor so bili postriženi ameriški vojaki. Narava mi pač ni dala tako dolgih las, čeprav bi jih z veseljem nosil. Sicer pa vse čestitke Juretu Henigmanu."

Igralec MGL-a Jure Henigman se je v filmu Postali bomo prvaki sveta vživel v lik Iva Daneua.

Kako je igrati lik, ki je še živ in te dobesedno gleda, kako se naseliš v njegovo kožo, v njegove misli?
"Prvič sem se srečal z likom, ki obstaja in je še živ in sem ga celo spoznal. In ta lik ni kar nekdo, to je slovenska legenda, Ivo Daneu. Bil sem zelo počaščen in obenem prestrašen, zaradi ogromne odgovornosti, ki sem jo čutil na začetku. Ob poznejšem branju scenarija se je stvar precej umirila, ko sem videl, da vloga ni tako obsežna in da gre vseeno bolj za ekipo, ne toliko za posameznike. Tudi celotna ekipa je bolj v drugem planu, saj film spremlja predvsem štiri glavne protagoniste, tako imenovane očete 'jugo košarke'. Vse od njihovih začetkov po vojni do končne zlate medalje v Tivoliju leta 1970. Z gospodom Daneuom sem se tudi osebno srečal, ga povprašal par stvari, tudi sam je bil precej zgovoren. Veliko stvari sem prebral, gledal vse mogoče posnetke iz tistega časa, vadil horok (njegov zaščitni znak) in poskušal v kadru razmišljati in delovati kot on, po nekem občutku, ki sem ga dobil iz vsega prej naštetega. Mislim, da je Daneua odlikovala predvsem zmagovalna miselnost, imel je izjemen občutek za košarko, prostor, soigralce in predvsem je bil najboljši vodja. Čeprav je bil na prvenstvu poškodovan in posledično ni veliko igral, bil je tudi najstarejši (po prvenstvu je sklenil svojo športno pot), je bil prav Ivo Daneu kot kapetan, kot vodja ključni del sestavljanke tega izjemnega moštva."

Kako kot nekdo, ki se je rodil mnogo let pozneje, kar pomeni, da se tega ne spominja z nostalgijo, doživljate obdobje, ki ga zajema film?
"Včasih se imam tudi sam za jugo nostalgika, kar je smešno, glede na to, da sem rojen leta 1985. Zdi se mi, da sem slišal toliko zgodb, anekdot, pripetljajev … Velik del le-teh so prispevali starejši igralski kolegi in kolegice v smislu: "To so bili cajti ..." In hočeš nočeš se zaljubiš v neko obdobje, ki ga nisi nikoli doživel. Seveda mi je jasno, da se stvari skozi leta napihnejo, da se slabe stvari pozabijo in da je lepo, da se legende ohranjajo. Ampak kakor koli, to je bilo obdobje neke drugačne povezanosti. Leta 1970 je bila Jugoslavija še zelo povezana. Predvsem takratna košarkarska reprezentanca je bila res složna, homogena. To je bil tim, ki je praktično držal skupaj celotno državo. Bili so junaki. Ne samo zaradi rezultatov, ki so jih dosegli. S svojim delovanjem so bili pravi zgled vsem, mladim in starim. Tako je bilo nekoč oziroma slišal sem, da je bilo tako. Kako je danes, vemo vsi in mi ni treba posebej poudarjati, kje so razlike. Včasih se mi zdijo časi, ki v resnici niso tako oddaljeni, svetlobna leta proč. Včasih se mi celo zdijo kot pravljice, ki jih pred spanjem berem svoji hčerki."

Kako bi opisali sodelovanje z Darkom Bajićem?
"Z Darkom sem se prvič srečal na terasi MGL-a po predstavi, ki si jo je ogledal in v kateri sem tudi sam igral. Kasneje me je na podlagi tega povabil na avdicijo in še nekoliko pozneje smo se srečali spet v Ljubljani, ko mi je sporočil, da imam "pogled vodje" in da sem avdicijo uspešno opravil. Je režiser z izjemnim posluhom za igralca in premore tudi ogromno zaupanja v igralčeve sposobnosti. Je zelo odprt za razne predloge in zamisli, tako da imaš vedno občutek, da si zelo aktivno vpleten v to, kar delaš. O obdobju, igralcih in okoliščinah, v katerih se dogaja film, sem ga zmeraj lahko povprašal kar koli in vedno dobil koristen odgovor."