"V digitalnem formatu ni omejitev," je prepričan eden najbolj spoštovanih ameriških režiserjev, "film je kot dinozaver, ki tone v močvirju. Ljudje se s tem nočejo soočiti, ker imajo film radi, tako kot so imeli včasih radi radiokasete. Tudi jaz obožujem film, a bi me pobralo, če bi moral še kdaj tako delati." Lynch je namreč svoj najnovejši in obenem deseti film Inland Empire v celoti posnel z digitalno kamero. Premiero je film doživel na letošnjem beneškem festivalu, kjer je 60-letni režiser dobil tudi nagrado za življenjsko delo, v ZDA pa ga bodo prvi lahko videli obiskovalci newyorškega festivala, in sicer 8. oktobra.

Inland Empire je nastajal kar tri leta (od Lynchevega zadnjega filma, Mullholland Drive, jih je minilo pet) in režiserju pri tem povzročil kar nekaj porodnih krčev. Dolgo časa so nastajali samo nepovezani kadri: "Nikoli nisem videl kake celote (whole), pač pa samo veliko lukenj (holes)," se spominja Lynch. "Ampak s tem se nisem pretirano obremenjeval. Ko sem dobil idejo za določen prizor, sem ga preprosto posnel; nisem vedel, kako se bodo med seboj povezali." In, če lahko sklepamo po dozdajšnjih Lynchevih filmih, marsikomu to tudi po ogledu končnega izdelka ne bo jasno.

Samo za izkušene filmofile
Film, za katerega umetnik v ZDA še ni našel distributerja, bo, tako pravijo tisti, ki so ga že videli, morda najbolj avantgarden in hermetičen Lynchev film po prvencu Eraserhead iz leta 1977. Po občutju, ki ga zbuja v gledalcih, bojda spominja na tesnobno vzdušje Mullhollad Drivea, po analizi razkrajajoče se zavesti subjekta pa na Lost Highway.

Še ena zgodba iz mesta greha
Glavno vlogo, za katero se je potegovalo kar nekaj igralk, je Lynch odstopil Lauri Dern, s katero sta se ujela že pri filmih Modri žamet in Divji v srcu. Dernova igra, zanimivo, prav igralko, ki se dokoplje do zelo željene vloge v filmu, za katerega se zdi, da je preklet: ponovno naj bi začeli projekt, ki je nekoč že padel v vodo, ker so bili vsi glavni igralci pomorjeni. Tukaj se počasi začnejo brisati meje med (filmsko) resničnostjo in fikcijo; pojavijo se znani Lynchevski motivi dvojnikov, déjà vuja in skrivnostnih zamaskiranih mož. Najbrž niti ne preseneča, da Lynch časovno dimenzijo v Inland Empire opisuje kot "zdrsljivo".

Trd oreh za igralce
Tako kot Mullholland Drive je tudi novi film nekakšen poklon igralcem (še posebej tistim, ki jih je industrija prežvečila in izpljunila) in njihovi obrti. Dernova je svoj pristop k vlogi pojasnila zelo nazorno: "Igrala sem jo kot nekakšno zlomljeno ali razstavljeno žensko, kateri iz možganov kapljajo druge osebnosti." Za vzor si je vzela Catherine Denevue v filmu Repulsion Romana Polanskega.