Če odprete (skoraj) katero koli revijo ali brskate po spletu za novice v zvezi z odštevanjem do oskarjev, se boste zelo hitro spotaknili ob Mickeyja Rourka in njegovega Rokoborca (The Wrestler). Da je bil v vlogi tako prepričljiv, je Rourku pomagala lastna izkušnja z boksom (v začetku devetdesetih), tisti del z "odcvetelo kariero" pa je prav tako preizkusil na svoji koži (o njegovi "vrnitvi" se je začelo govoriti šele leta 2005, ko je nastopil v Mestu greha).

"Metoda Rourke"
Prejšnji teden je na projekciji filma v Santa Monici Rourke zopet zagnal že dobro utečeno mašinerijo: razložil je, da se v njem (in v Rokoborcu) drenjata trmast skesanec ("V meni bo vedno živel samouničevalni tip ... Moja služba je, da ga utišam.") in nesebični umetnik ("Sredi noči sem na cesti pobiral klošarje, da sem z njimi vadil dialoge."). Samo v zadnjem tednu je dal šest daljših intervjujev.

"Metoda Rourke" je v zadnjih letih za promocijo karakternih vlog, ki so oskarjevski Akademiji tako ljube, najpogostejša. Če zgodbo ponoviš neštetokrat, se zbudi zanimanje širše javnosti, filmu so že v naprej vsi naklonjeni in - voilà: nominacija za oskarja je tu. Tako vsaj upajo publicisti. Richard Jenkins, denimo, na nekako počne isto. Igralec ima za seboj že več kot petdeset vlog in je vse prej kot neprepoznaven - pa se je vseeno podal na temeljito promocijsko turnejo filma The Visitor; v njem igra ovdovelega univerzitetnega profesorja, ki se mu v stanovanje naseli mlad par skvoterjev, za katera se izkaže, da sta ilegalna priseljenca. "Na sezono nagrad čakam z nestrpnostjo in grozo. To je svet, v katerem nisem domač. Toda, ker mi je film tako pri srcu, to delam z veseljem."

Zanesljivega recepta za uspeh ni
Pehanje glavnega igralca, da bi prišel v ospredje, se seveda pogosto obrestuje: glasujoči za nominacije ga imajo tako bolj v mislih - toda obstaja neka točka skrajne zasičenosti. Prevelika izpostavljenost odvrne pozornost ljudi od vloge in na koncu o nominaciji odloči splošna všečnost igralca (ali seveda pomanjkanje le-te). Primer: studio Searchlight lahko Rourkovo javno podobo odcvetelega, preživetega igralca popravi tako, da poskrbi, da več medijev poglobljeno obnovi njegovo življenjsko zgodbo - a seveda tvegajo, da se bodo ljudje spomnili, zakaj se jim je Rourke sploh zameril.

Tiha voda bregove dere
Tako in drugačno špekuliranje se seveda rado izjalovi: nedavna razglasitev nominacij za zlate globuse je prinesla nekaj presenečenj. Močno promovirana epopeja Avstralija je, denimo, "izvisela", skoraj nikoli omenjena črna komedija Morilca na kolektivca (In Bruges) pa ima kar nekaj nominacij. Najlepši dokaz, da plesanje okrog medijev ni nujno, je Sean Penn - izogiba se jim, če je le mogoče, a je bil že štirikrat nominiran za oskarja.

In čeprav je zelo verjetno, da bosta tako Rourke kot Jenkins 22. januarja resnično nominirana (njuni vlogi sta menda izjemni), se vseeno zdi, da bi bila diskretna taktika morda boljša. Ali pa morda prepoved približevanja novinarjem.

A. J.