Posebnost letošnje izdaje enega najuglednejših svetovnih filmskih festivalov je, da je prvič v povojni zgodovini festivala vseh 66 filmov v treh uradnih programih doživelo svetovno premiero. Lido, ki je tokrat na rdečo preprogo privabil nadpovprečno število zvezdnikov A-kategorije - med drugim so prišli oboževalcem pomahat Madonna, George Clooney, Matt Damon, Gwyneth Paltrow, Kate Winslet in Al Pacino -, je menda ponudil precej zelo dobrih, a nobenega izstopajoče odličnega filma.

Za nagrade se v tekmovalnem programu med drugim potegujeta tudi film kanadskega režiserja Davida Cronenberga A Dangerous Method (Nevarna metoda) o odnosu med psihoanalitikoma Sigmundom Freudom in Carlom Gustavom Jungom ter film francosko-poljskega režiserja Romana Polanskega Carnage (Masaker), ki je nastal po drami Bog masakra Yasmine Reze. Polanskega zaradi njegovih temeljito dokumentiranih težav z zakonom v Benetke sicer ni bilo (pa čeprav Carnage velja za enega izmed glavnih favoritov za nagrade), je pa zato Keira Knightley, ki v Nevarni metodi igra Sabino, žensko, ki je prišla med Freuda in Junga, spregovorila o tem, kako je bilo enkrat za spremembo igrati zelo nezavrt, k histeričnim izpadom nagnjen lik.

Podobno kot Carnage je tudi uvodni film The Ides of March, še eden izmed favoritov za nagrade, v katerem George Clooney igra predsedniškega kandidata, posnet po predlogi gledališke predstave. Clooney, ki je projekt tudi režiral, s filmom načenja temo korupcije v ameriški politiki.

Topel sprejem hladne vojne
Na splošno so bile letos literarne predelave očitno v modi: Rus Aleksander Sokurov je predstavil svojo priredbo Goethejevega Fausta, Britanka Andrea Arnold pa Viharnega vrha Emily Bronte. Švedski režiser Tomas Alfredson se je lotil zloglasnega, kompleksnega vohunskega trilerja izpod peresa Johna Le Carreja, postavljenega v čas hladne vojne, Tinker, Tailor, Soldier, Spy, še posebej navdušenih pohval pa je bil deležen Gary Oldman v vlogi vohuna Georgea Smileyja (vloga, ki jo je v sedemdesetih za britansko televizijo igral Alec Guinness). "Ta čudovito tonsko uravnan primerek subtilne igre bo naslednje leto na Oskarjih iz Oldmana naredil močnega tekmeca," je, denimo, zapisal recenzent Daily Maila.

V isti sapi z levom za najboljšega igralca se omenja tudi nemško-irskega protagonista drame Shame, Michaela Fassbenderja; v filmu Steva McQueena, ki je prav tako en izmed močnih tekmecev za osrednjo nagrado festivala, je igral odvisnika od spolnosti.

Ne nazadnje je marsikoga presenetil celo Matthew McConaughey, ki se je v Killer Joe (režija: William Friedkin) odmaknil od svojih tipično lahkotnih vlog in upodobil policista, ki prestopi na napačno stran zakona.

Hvalo sta požela tudi hongkonška režiserka Ann Hui - za A Simple Life - in domači prispevek L'Ultimo Terrestre Giana Alfonsa Pacinottija, ki bi, če nocoj zmaga, lahko postal prvi italijanski zmagovalec festivala po letu 1998.

Pri kritikih se je izjemno dobro zapisal tudi poslednji film Stevena Soderbergha - poslednji zato, ker je režiser medtem objavil svoj umik iz filmskega sveta - Contagion, še en film o bliskovitem širjenju nalezljive bolezni, ki pa je bil prikazan zunaj tekmovalnega sporeda.

So se kritiki odločili vnaprej sovražiti Madonno?
Prav tako zunaj tekmovalnega programa so prikazali še 18 drugih celovečercev, med njimi Madonnin film W. E. o kontroverzni romanci med britanskim kraljem Edvardom VIII. in Wallis Simpson, pod katerega se ameriška glasbena diva podpisuje kot režiserka in soscenaristka. (Kritiki so W. E., kot se Madonninim filmskim podvigom rado zgodi, raztrgali - nekje so ga, denimo, oklicali za "purana, ki je sanjal, da je pav".)

Zlatega leva za življenjsko delo letos prejme italijanski režiser Marco Bellocchio, na letošnjem festivalu pa so se poklonili tudi Alu Pacinu, ki so mu izročili nagrado Jaeger-LeCoultre za njegov prispevek k sodobnemu filmu.

Sami stari znanci
Žiriji uradnega tekmovalnega programa predseduje režiser Darren Aronofsky, čigar Rokoborec je - potem ko je beneška kritiška srenja leta 2006 neusmiljeno raztrgala njegov The Fountain - leta 2008 na Lidu prejel zlatega leva. Lani je Aronofsky s Črnim labodom prav tako slavil na številnih festivalih - ne pa na beneškem, s katerega je leta 2010 zlatega leva domov odnesla Sofia Coppola, hči Francisa Forda Coppole. V melanholični drami Tam nekje je prikazala notranjo praznino, ki se skriva za na videz spektakularnim življenjem priljubljenega hollywoodskega igralca (igral ga je Stephen Dorff).