Kritiki, zbrani na filmskem festivalu v Locarnu, so La Possibilité d'une île (Možnost otoka), režijski prvenec razvpitega francoskega pisatelja Michela Houellebecqa enoglasno raztrgali. Filmu, ki ga je Houellebecq posnel po lastnem romanu, so očitali neživljenjske dialoge, zmedeno zgodbo in preveliko mero sentimentalnosti. Še seksa je bilo bolj malo, so se pritoževali (to omenjamo samo zato, ker Houellebecqovi romani po navadi niso ravno branje za sramežljive ...).

"To je šolski primer morečega filma," je za Corriere della Sera zapisal Maurizio Porro. "Človeka niti najmanj ne potegne vase ... na žalost mu primanjkuje ne le substanca, ampak tudi čisto osnovna pripovedna struktura. V zmedi je težko videti poezijo." Posebno projekcijo za novinarje (film na spored kinematografov prihaja šele septembra) je menda prekinjalo hihitanje in nekajkrat celo glasen krohot zbranih kritikov." Brigitte Baudin za francoski Le Figaro poroča, da je ogromno ljudi dvorano zapustilo še pred koncem "katastrofalnega" in "trapastega" filma. "O Michelu Houellebecqu se literarni kritiki ne morejo zediniti, filmski pa ga bodo enoglasno uničili," napoveduje.

Se je bal stopiti pred ljudi?
Priznati je treba, da Francozu v Locarnu že prej niso bili najbolj naklonjeni: že pregovorno muhasti literarni zvezdnik je tik pred zdajci odpovedal tiskovno konferenco, pa tudi pred projekcijo ni hotel povedati nekaj uvvodnih besed, kot je to v navadi (uradno razlog za njegovo obnašanje ni znan, govori pa se, da so mu na uho prišla šepetanja, da bo njegov film "flop leta"). Houellebecq, ki je nekoč študiral režijo, je hotel na vsak način sam poskrbeti tako za scenarij kot za režijo predelave svoje prve velike uspešnice.

Ne nadejajte se niti čutnosti
Čeprav je bila že knjiga Možnost otoka ob svojem izidu pred tremi leti obkladana z vsemi mogočimi žaljivkami, pa se je takrat našel marsikak kritik, ki je v njej videl filozofsko globino in slogovno izpiljenost. Tokrat o slednjem ne govori nihče. "Ta film si absolutno ne zasluži nesmrtnosti," je zapisala švicarska novinarka Carole Wälti in pri tem namigovala na stremljenje pisateljevih junakov. "Razočaranje čaka celo tiste, ki njegove knjige berejo samo zaradi prizorov spolnosti. V filmu je en sam ... in na papirju je bil veliko bolj erotičen." Možnost otoka je zgodba, postavljena v nedoločeno prihodnost, v kateri so vse velike monoteistične religije (ki jih Houellebecq prezira) zamenjali razni kulti. Naš junak, Daniel 1, se sreča z lastnim klonom, Danielom 2, ki je bil ustvarjen, da bi po smrti nadaljeval njegovo duhovno poslanstvo.

Avstrijski Die Presse je bil enakega mnenja: "Houellebecq za kamero preprosto nima takega učinka kot na papirju." Španski El Pais je v Možnosti otoka videl "več entuziazma kot rezultatov".

Sovražnike si je našel povsod
Houellebecq (gre le za umetniško ime, pisatelju je v resnici ime Michel Thomas) je s svojim delom in izjavami vedno hodil po tanki liniji potrpljenja javnosti - kljub temu pa avtor Osnovnih delcev in Platforme ostaja najbolje prodajani še živeči francoski pisatelj. V Osnovnih delcih so kritiki, denimo, večinoma videli drzen komentar sodobne družbe (vsaj tisti, ki niso bili zgroženi nad “odvratno” nasilnim branjem).

Ko je leta 2001 v Franciji izšel roman, Platforma, so bili odzivi burni: knjiga je bila s svojimi seksualno zelo eksplicitnimi prizori na prvi pogled nekakšna apologija promiskuitetnega življenja in spolnega turizma. Založniki so avtorja obtožili, da piše “sramotno gnusobne, do žensk žaljive” stvari - in to je bil šele začetek. Nekaj tednov pozneje so v nekem maroškem časopisu zapisali, da s svojimi prezirljivimi komentarji muslimanske vere “prosi za fatvo” - pisatelj je namreč v nekem intervjuju povedal, da bi svoja čustva do islama “lahko opisal kot sovraštvo".

Ana Jurc