Na prvi pogled "nedolžna" zgodba o odraščanju, v resnici pa napet triler o pobegu iz zapora: Mustang je tisti turški film, ki je na letošnji podelitvi oskarjev Franciji prinesel oskarjevsko nominacijo ("moderna" in "radikalna" izbira kandidata, ki se - po režiserkinih besedah - "poklanja raznolikosti francoske družbe". Ob tem je treba povedati, da se je ta izbor zgodil še pred terorističnimi napadi v Parizu).

37-letna Deniz Gamze Ergüven, ki živi in ustvarja v Franciji, je ustvarila presunljiv portret družbe, ki ji še vedno pripada. V idilični obmorski vasici na severu Turčije nam predstavi pet sester, najstnic, ki po smrti staršev odraščajo v varstvu babice in strica. Na njihova dotlej mirna življenja se spusti senca, ko se konservativna vaška srenja histerično odzove na nedolžno (oblečeno!) kopanje v morju, ki si ga nekega dne privoščijo s sošolci.

Vsi "koruptivni elementi" - mobilni telefoni, ličila in računalnik - gredo nemudoma pod ključ, dekleta pa se za železnimi rešetkami, ki jih stric pritrdi na okna, dobesedno spreminjajo v jetnice v lastni hiši. V šolo ne smejo več: njihovi dnevi minevajo v znamenju tečajev gospodinjstva in kuhanja kave potencialnim snubcem, ki jih domov začne vabiti njihova babica.

"Iz takega vedenja zraste podoba družbe, ki ženske reducira na stroje za rojevanje otrok, ki niso dobri za nič drugega kot za hišna opravila. Turčija je bila ena prvih držav, ki je ženskam že v 30. letih preteklega stoletja dala volilno pravico, zdaj pa se moramo bojevati, da bi obdržale osnovne pravice, kot je pravica do splava," je tematsko bistvo svojega filma povzela njegova režiserka. Z mladima igralkama, ki igrata najstarejši od petih sester, smo se med njunim obiskom Ljubljane pogovorjali o njunem prvem srečanju s filmskim svetom in o načrtih za prihodnost.

Tuğba Sunguroğlu ima skoraj klasično hollywoodsko zgodbo o tem, kako je bila pri 15 letih "odkrita" na letališču. "Deniz je pristopila do mene in mi povedala, da bo snemala film. Dala sem ji svojo telefonsko številko. Ko me je poklicala, sva se nekajkrat sestali; takrat me je tudi predstavila drugim dekletom." 22-letna Elit Işcan, ki v filmu igra srednjo sestro Ece, ni bila le najstarejša, ampak tudi edina, ki je pred Mustangom že imela resnejše igralske izkušnje (v dveh filmih jo je predstavil turški režiser Reha Erdem); Ergüvenova je scenarij pisala z njo v mislih, druga dekleta pa nabrala z vseh vetrov.

Ilayda Akdoğan, ki bo čez štiri mesece dopolnila 18 let, kar mi pove z vidnim navdušenjem, je vlogo najstarejše sestre Sonay, edine, ki se poroči z moškim po lastni izbiri, dobila po tradicionalni poti. "Kot otrok sem že nastopala v neki nadaljevanki, zato sem že imela svojega agenta. Poklical me je in mi povedal za avdicijo." Takrat je bila stara 16 let in misel na igralsko kariero ji vsekakor ni bila odveč: "Ne bom rekla, da sem si od nekdaj želela biti igralka, se mi je pa vedno zdelo kul biti na televiziji. Ko sem izvedela za avdicijo, mi je bilo ogromno do tega, da dobim vlogo."

Za oskarja nominiran film odpira vrata (tudi Hollywooda?)
Tuğba, ki bo maja praznovala 17. rojstni dan, je bila sprva bolj zadržana: "Vlogo sem sprejela, ker se mi je zdelo, da bo vse skupaj pač še ena izkušnja več za življenje. Šele ko sem videla dokončan film, sem se zares navdušila. Zdaj imam agenta in hodim na castinge." Po srednji šoli se obe dekleti že vidita v Ameriki, kjer se nameravata vpisati v igralsko šolo in izpiliti svoje znanje angleščine. (Sanjski hollywoodski soigralec? George Clooney, se strinjata; v poštev bi prišla še Eddie Redmayne in Julianne Moore.) Obe lahko potrdita, da se trenutno potegujeta za različne vloge v prihajajočih projektih, a pri nobenem s pogajanji še nista tako daleč, da bi nam lahko razkrili kakšne podrobnosti.

Sonay in Selma, njuna lika v drami Mustang, sta dve od petih mladih žensk, ki odraščajo v osami na družinskem posestvu, a so kljub temu na vsakem koraku soočene z neenakopravnostjo med spoloma ter s sramom, ki ga na ženska ramena v zvezi z njihovimi razvijajočimi se telesi polagajo predvsem moški. Je taka izkušnja odraščanja nekaj, čemur sta pri svojih vrstnicah priča na lastne oči? So dogovorjene poroke za mlada dekleta v njunih očeh tako anahronističen pojav kot v naših? "Turčija je preplet zelo različnih družb," diplomatsko pojasni Tuğba. "Sama take izkušnje seveda nisem imela. Trenutno živim v Franciji, ampak kadar se vrnem v Turčijo, mi stari starši dopovedujejo, naj ne nosim kril in naj bom 'pazljiva'. Seveda slišimo različne zgodbe, podobne temu, kar lahko vidite v filmu: o dogovorjenih porokah, posilstvih in podobnem, tako da v Mustangu ne gre za fikcijo."

Lažje je, če se rodiš kot fant
Film s problematiko, ki jo načenja, noče podati zgolj kritike turške družbe, opozarja Ilyada, ampak hoče načenjati univerzalna vprašanja pravic žensk. "Čeprav morda nas pet ni doživelo nič takega kot dekleta v filmu, ne moremo reči, da ne čutimo določenega pritiska, ki ga ne bi čutile, če bi se rodile kot fantje. Veliko lažje bi bilo, če bi bila moški - kar pa ne pomeni, da mi je žal, da nisem!" (Smeh).

Mustang jasno opozarja predvsem na seksualizacijo mladih žensk, ki se jim občutek sramu v glavo vceplja zaradi popolnoma nedolžne igre s fanti, ki dobi "nespodoben" prizvok šele v očeh odraslih. Podobne anekdote, povezane z versko motiviranim zasukom h konservativnosti, so del turškega vsakdana: pred nekaj leti so posamezni ravnatelji, denimo, začeli problematizirati to, da lahko fantje in dekleta v šolah uporabljajo skupno stopnišče - in s tem po nepotrebnem vnašali erotični naboj v popolnoma prozaične, vsakodnevne dogodke, kot je prihod k pouku. "Brali smo tudi o profesorju, ki je dijakom govoril, da je dovoljeno strmeti v noge sošolke, ki pride v šolo v krilu, ker to očitno sama hoče. Kako neumno!" se razburi Ilayda. "Da ne bi smele iz hiše v kratkih hlačah, če nočemo moške pozornosti? Prav tako dekleta ne smejo sama na ulico po polnoči. Kadar pride do posilstva, hitro kdo na dan privleče argument, da je žrtev sama kriva, ker pač ne bi smela sama hoditi okrog." "Seksualizacija deklet je v Turčiji velik problem - a gotovo ni samo turški," pristavi Tuğba.

Intenzivni "tečaj" prijateljstva
Ključnega pomena za učinkovitost filma je bilo seveda to, da so dekleta v glavnih vlogah pred kamero znale ustvariti vtis, da jih povezuje nezlomljiva, sestrska vez. Če so si na prvi pogled podobne že po svojih dolgih grivah (vizualna asociacija na neukročene mustange je praktično nezgrešljiva) in po mladosti, ki sije z njihovih zardelih lic, je režiserka večkrat poudarila, da je želela na platnu ustvariti "hidro (večglava kača v grški mitologiji, op. n.) s petimi glavami". Ko je izbrala pet primernih igralk, jih je torej za en teden odpeljala v "boot camp", namenjen tkanju vezi in bližnjemu spoznavanju. "Imele smo vsakodnevne delavnice za oblikovanje likov: morale smo se objemati, si strmeti v oči in ena drugi zaupati skrivnosti, ki jih nismo povedale še nikomur drugemu. Na koncu vsakega dneva smo imele še filmski večer," se spominja Tuğba. "Pogledati smo morale Akvarij (r. Andrea Arnold, op. n.) in Zveri južne divjine. Ker je moj lik zapeljivka, sem imela za domačo nalogo še ogled Lolite in Lynchevih Divjih v srcu," pojasni Ilayda.

"Vaje v objemu" so očitno delovale, kajti na vprašanje, ali so po tej intenzivni šoli prijateljstva dejansko ostale v stikih tudi po zadnjem posnetem kadru in zadnji skupni novinarski konferenci, dekleti skoraj enoglasno odgovorita: "Jasno, zdaj smo sestre!"

Poroka kot edini način pobega
Če ima v zgodbi lik najstarejše sestre to "srečo", da jo poročijo s fantom, ki ga ima že tako ali tako rada, pa naslednjo sestro po vrsti brez pretiranega okolišenja poročijo s prvim primernim kandidatom, ki se pojavi - z enim od tovarišev ženina, ki je prišel prosit za Sonayino roko v zakon. "Babica je Sonay pripravljena dati moškemu, ki ga je punca sama izbrala, če se le vse skupaj zgodi hitro. V resnici misli, da vnukinjam dela uslugo. V njenih očeh je poroka največji približek svobodi - edini način, da odideš iz hiše. Obenem bi vnukinje rada tudi zavarovala, saj sluti, kaj se z njimi dogaja za njenim hrbtom," razmišlja Ilayda, in s tem namigne na tematiko zlorabe, ki jo film implicitno vpelje v drugi polovici.

Čeprav se večina filma dogaja v notranjosti podeželske, postopoma vse bolj klavstrofobične družinske vile, pa dekleta niso popolnoma odrezana od zunanjega sveta. Še posebej se v spomin vtisne prizor, v katerem ena od sester, vase zaprta in tiha Ece, trenutek stričeve nepozornosti izkoristi, da v avto, sredi belega dneva parkiran pred mestno banko, spusti neznanega fanta in ima z njim spolne odnose - uporniška gesta, ki dokazuje, da bo volja vedno našla pot. Prizor so posneli v konservativni lokalni skupnosti in, po besedah Ergüvenove, brez predhodnega opozorila producentu; epizode prav iz strahu pred cenzuro niso vključili niti v snemalno knjigo. Dan je na koncu minil brez incidentov, pa čeprav po pripovedovanju navzočih s precejšnjo mero napetosti v zraku.

So imeli v domovini - še posebej, preden je ekipa začela po mednarodnih festivalih nagrade zbirati kot po tekočem traku - do filma odklonilen odnos? "Seveda, očitali so nam, da skušamo prikazati samo temne plati družbe, da slikamo Turčijo v najtemnejših tonih," pravi Ilayda. "Nikomur ne bo koristilo, če si zatiskamo oči pred neprijetnimi platmi življenja; hvaležna sem Deniz, da si je upala nagovoriti cel svet s tako težko temo. Če je zgodba izmišljena, to še ne pomeni, da ni vse v njej resnično."