Potem ko je Jan Cvitkovič pred tremi leti ubral povsem novo, radikalno drugačno pot v slovenskem filmu ter svoji uspešnici Kruh in mleko in Odgrobadogroba nasledil z avtorskim filmom par excellence, filmskim tokom zavesti Archeo, se je zdelo, da se je dokončno poslovil od mainstreamovske produkcije. A v resnici je šlo le za "zaenkrat enkraten" projekt, kot pravi, in Šiška Delux zanj pomeni vrnitev v vode urbane komedije. Napisal je film, v katerem se "trije luzerji odločijo, da bodo podjetni. Sledijo zapleti in razpleti."

Sinopsis z informacijami ni veliko bolj radodaren kot Cvitkovič osebno. Protagonisti zgodbe so trije prijatelji iz mladih let, zdaj že globoko v tridesetih: nekdanji skinhead Fedr (Žiga Födransperg), "intelektualec" Mile (Marko Miladinović), ki še vedno živi pri mami, in Zekir (David Furlan), ki je mlada leta preživel v popravnih zavodih. Ker vsi trije s priložnostnimi deli (in občasnim gojenjem trave) težko shajajo, skujejo poslovni načrt: odprli bodo picerijo. In to ne čisto navadno picerijo ...

To pravzaprav zveni kot nekakšno neuradno nadaljevanje usod brezdelnih "luzerjev" v zdaj že 15 let stari kultni slovenski komediji V leru Janeza Burgerja, pri kateri je Cvitkovič sodeloval kot soscenarist in eden glavnih igralcev. Morda, se strinja danes, obenem pa poudarja, da ne skuša nastaviti ogledala svoji generaciji ali načenjati družbenokritičnega diskurza. "Na neki način je naš film morda res malček podoben Burgerjevemu V leru, le da so junaki starejši. Ampak nikoli zares ne razmišljam o kontekstih. Usedem se in napišem; zgodbe ne poskušam umestiti v širši kontekst na kritičen, političen ali kakršen koli drug način - to me ne zanima."

"Če se zdi duhovito meni, se bo verjetno zdelo tudi komu drugemu"
"Hočem narediti komedijo, ki bo smešna; rad bi, da se ob njej vsi režimo," je pred nekaj meseci na Škrabčevi domačiji svoj ustvarjalni credo povzel Cvitkovič. To pa je seveda vse prej kot preprosta naloga: kako se izogniti poneumljajočemu, do gledalca podcenjujočemu "vrtičkarskemu" humorju, ki je tako pogost v slovenski produkciji? "Nisem preveč kompliciral. Ko sem se lotil pisanja scenarija, sem si zadal cilj, da se bom ob njem v prvi vrsti sam zabaval. Kadar se človek ob pisanju resnično zabava, kadar ne kalkulira v smislu 'bom tole napisal, da se bodo eni tam smejali', se bo gotovo našel še kdo, ki se mu bo zdelo smešno. Saj je konec koncev še nekaj ljudi, kakršen sem jaz."

Umetnost posnema življenje
Komedija je, kot pravijo tisti, ki so scenarij že prebrali, močno vpeta v šišenski vsakdan; posamezni liki in zapleti močno spominjajo na družbo, ki se je spletla okrog lokalnih "inštitucij" Lepa žoga in Dobra vila. (Tudi na vprašanje o ključu za izbor igralcev režiser odgovarja: "Poznamo se.") Vseeno pa Cvitkovič filma ne snema le za svoje kolege: "Nisem uporabljal internih šal, pač pa sem preprosto pisal, kar mi je padlo na pamet. Je pa res, da je kar nekaj prizorov povezanih s scenami, ki sem jih doživel ali pa jim bil priča sam."

Tokrat ne bo vskočil kot igralec
Kljub temu si v filmu ni namenil nobene vloge pred kamero. Kajti če je daljnega leta 1999 v Burgerjevem filmu nastopil predvsem zato, ker niso našli primernega poklicnega igralca, in smo ga v zadnjih letih lahko videli v kar nekaj odličnih stranskih vlogah (Zoran, moj nečak idiot Mattea Oleotta, Lahko noč, gospodična Metoda Pevca), sam igralskega poklica ne bi navedel ravno pri vrhu lastnega življenjepisa. "Za seboj imam nekaj vlog, a se v bistvu nimam za igralca ... Tako kot se nimam za režiserja. Ko pride do neke točke, pač posnamem film, ker je to nekaj, kar zadnja leta počnem - pred tem sem bil arheolog in sem počel druge stvari."

Koščki sestavljanke so se v končni scenarij sestavili precej intuitivno. "Imel sem idejo, da bi posnel film o treh moških srednjih let. Ko sem pilil ton za film Archeo, se mi je pred očmi pojavila slika, na kateri je pisalo 'Jim, Jack in Joe', tri moška imena. Poštekal sem, da je to zametek za film, le da ga še ne razumem čisto dobro ... To mi je ostalo v zavesti in sčasoma je postalo jasno, da moram ta tri imena zapolniti z dejanskimi liki. Postali so Fedr, Mile in Zekir, od tod naprej pa je šlo vse spontano."

V kinu naslednje leto
Snemanje, ki se je začelo že maja (in se bo končalo nekje v začetku julija), "za čuda poteka popolnoma gladko, mirno, brez nervoze in brez strahu, le z ogromno pozitivne energije." Z mislijo na poprodukcijo se za zdaj še ne ukvarja, bilo pa bi "logično, da bi film prišel v kino nekje v začetku naslednjega leta."

Proračun slovensko-češko-makedonske koprodukcije je ocenjen na 1.100.000 evrov, pri čemer je Slovenski filmski center prispeval nekoliko manj kot polovico.

Moj sogovornik je sicer trenutno sredi osebne ustvarjalne renesanse: samo lani "se mu je utrgalo", kot temu pravi sam, in nastali so scenariji za kar tri igrane celovečerce. "Poleg Šiške Delux sem napisal še Družinico, aktualno družinsko dramo o finančnem in nato še socialnem in čustvenem zlomu neke ljubljanske družine. Gre za bolečo temo, ki je resničnost na vseh koncih Slovenije. In na koncu je tu še Mercedes - ognjeni konj, film ceste, ki ga bom verjetno snemal v tujini. Gre za zgodbo o očetu in sinu, ki se vidita prvič v življenju, ko ima sin že 16 let, in gresta nato skupaj na pot."