Potem ko je Prasica, slabšalni izraz za žensko, prvi samostojni prvenec režiserke Tijane Zinajić lani suvereno zmagal na Festivalu slovenskega filma in dober mesec dni pozneje v hipu razprodal vse liffovske projekcije, je težko pričakovana komedija še nekaj mesecev stopnjevala napetost: redno pot po slovenskih kinematografih je namreč začela šele prejšnji teden.

Deževni konec tedna, ki je pred vrati, bo najbrž za marsikoga dobra priložnost za obisk kina, že prepričani oboževalci Evine zgodbe "o krizi četrtine življenja" pa se lahko potegujete za širok nabor nagrad.

Sorodna novica Tijana Zinajić: "Če ne ustrezaš pričakovanjem, hitro obveljaš za prasico"

Ko Bridget Jones sreča Trainspotting
Protagonistka filma je mlada slikarka Eva (Liza Marijina), ki ji gre trenutno v življenju skoraj vse narobe. Znajde se v čudnem razmerju s starejšim kolegom, ki naj bi bil njen mentor (Jure Henigman), njena najboljša prijateljica (Anuša Kodelja) se seli v Berlin, za delo v knjigarni ne dobi plačila in vrh vsega ji tik pred 27. rojstnim dnem že tri mesece izostaja menstruacija. Medtem ko s pomočjo Googla obsedeno išče odgovore na vprašanja, ki jih najbrž noben brskalnik ne more rešiti, je Eva vse bližje življenjski prelomnici: bo svojo "neprilagojenost" obrnila sebi v korist ali pa bo pustila, da jo okoliščine prisilijo v konformizem?

"Gre za alterkomedijo v jeziku z ulice o obdobju življenja, ko se preprosto zatakneš in ne veš, kako naprej," opisujejo ustvarjalci filma, za katerega je scenarij napisala Iza Strehar. Režiserka v svoji komediji vidi "križanca" med Bridget Jones in Trainspottingom.

Direktor fotografije pri filmu je bil Miloš Srdić, montažer Anže Verdel, scenografka Neža Zinajić, kostumograf Matic Hrovat, oblikovalka maske Lija Ivančič, oblikovalec zvoka Julij Zornik. Producenta filma sta Lija Pogačnik in Vlado Bulajić iz produkcijske hiše December, koproducent je RTV Slovenija. Film je nastal v sodelovanju z Viba filmom.

"Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov"
Strokovna žirija 24. Festivala slovenskega filma je zapisala, da je Prasica, slabšalni izraz za žensko "film, ki nas je najbolj presenetil in očaral. Film poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov. Ne igra na karto v evropskem art filmu trendovskega minimalizma, ampak izrablja vse, kar se mu ponuja – od plazu besed do tišine, od plesa do posedanja v mali kuhinji in drogeraških tripov. In v vsem je dober. To je film sijajno zrežiranega igralskega ansambla, dinamike in neke čisto nove, sveže filmske energije."