Glavno vlogo v filmu je odigral Javier Cámara (in zanjo dobil tudi goyo za najboljšega igralca). Sicer stari znanec iz filmov Pedra Almodóvarja je upodobil angleškega srednješolskega učitelja, ki se leta 1966 odpravi v Almerío v upanju, da bo srečal svojega idola Johna Lennona, ki naj bi tam snemal film, in ga prosil za nenavadno uslugo. 89-letni upokojeni učitelj Juan Carrión, čigar življenjska zgodba je navdahnila film, je iz prve vrste gledal, kako je Cámara - po petih nominacijah v svoji karieri - končno vzhičen dobil svojo prvo goyo.

Sicer pa najbrž ni presenetljivo, da sta bila v državi, ki se kar ne more izviti iz primeža na videz neskončne gospodarske krize, zmagovalca večera dve komediji z zdravo mero melanholije in grenkobe. Drugi veliki zmagovalec tokratne podelitve je bil namreč film Las brujas de Zugarramurdi (Čarovnice Zugarramurdija) Alexa de la Iglesie, režiserja, ki je pred tremi leti na goyah slavil z Žalostno balado za trobento. Dobil je osem bronastih kipcev, ki nosijo ime španskega slikarja, med drugim za najboljšo stransko igralko, najboljšo kostumografijo, najboljšo scenografijo in za posebne učinke. Režiserja sicer na podelitvi ni bilo, ker v Argentini že snema svoj naslednji film.

Javier Bardem o "protikulturnem ministru"
Če so bile zmagovalke večera komedije, pa zato ni bilo nič lahkotnega pri ostrih kritikah proti vladi, ki so jih v svojih govorih načenjali nagrajenci; dotaknili so se vsega od splava do filmske politike. No, ministra za kulturo tako ali tako ni bilo tam, da bi te bodice slišal: minister José Ignacio Wert se zaradi "prenatrpanega urnika" slavja preprosto ni udeležil. "Ne vem, koliko držav na svetu bi mirno požrlo, da bi minister pokazal tako ravnodušnost do industrije, ki jo predstavlja," je pripomnil Javier Bardem, ki je Werta opisal kar kot "protikulturnega ministra".

Filmski ustvarjalci vsako leto pokažejo zobe
Podelitev nagrad goya je sicer relativno spolitiziran dogodek že vse od časov vlade Joséja Maríe Aznarja, čigar podpora iraški vojni je navdahnila kar nekaj ostrih, kritičnih govorov na zmagovalnem podestu. Pred kritiko ni bila varna niti socialistična vlada Joséja Luisa Rodrígueza Zapatera - zaradi spora s takratnim ministrom za kulturo je odstopil predsednik akademije Alex de la Iglesia -, a predvsem konservativnejši politiki se vsako leto počutijo kot dežurni krivci in najljubša tarča filmske industrije. "Podelitev nagrad goya se je spremenila v galaprireditev proti stranki PP," je pikro pripomnila nekdanja predsednica regionalne vlade v Madridu Esperanza Aguirre.

Sizifovo delo španskih filmskih ustvarjalcev
Zdajšnji predsednik španske akademije Enrique González Macho je v svojem govoru dejal, da je trenutno snemanje filmov v Španiji tako rekoč junaško dejanje. V svojem razčustvovanem govoru, ki je zvenel kot slovo po treh letih na čelu akademije, se je opravičil, ker "ni naredil vsega, kar bi moral narediti, vsega, kar je hotel narediti, pa ni zmogel ali pa ni vedel, kako". Macho je nato naštel vse tegobe, ki pestijo industrijo: piratstvo, 21-odstotni davek na kinovstopnice, zamude pri sprejemanju zakonov o intelektualni lastnini ter pičla institucionalna in finančna podpora.

Nagrado za najboljši evropski film je prejela drama Ljubezen avstrijskega režiserja Michaela Hanekeja, zmagovalka filmskega festivala v Cannesu leta 2012 in dobitnica tujejezičnega oskarja. Slavje je pred malimi ekrani spremljalo 3,5 milijona gledalcev, kar je drugo najmanjše število po letu 2009.

Nagrajenci še v preglednejši obliki:

Najboljši film: Vivir es fácil con los ojos cerrados (Lahko je živeti z zaprtimi očmi)
Najboljša režija: David Trueba, Lahko je živeti z zaprtimi očmi
Najboljši režijski prvenec: Fernando Franco, La herida (Rana)
Najboljši izvirni scenarij: David Trueba, Lahko je živeti z zaprtimi očmi
Najboljši prirejeni scenarij: Alejandro Hernández, Mariano Barroso, Todas les mujeres (Vse ženske)

Najboljša izvirna glasba: Pat Metheny, Lahko je živeti z zaprtimi očmi
Najboljša izvirna pesem: Do You Really Want to Be In Love?, La gran familia española (Velika španska družina)

Najboljši igralec v glavni vlogi: Javier Cámara, Lahko je živeti z zaprtimi očmi
Najboljši igralec v stranski vlogi: Roberto Álamo, Velika španska družina

Najboljša igralka v glavni vlogi: Marian Álvarez, Rana
Najboljša igralka v stranski vlogi: Terele Pávez, Las brujas de Zugarramurdi

Najboljši novi igralec: Javier Pereira, Stockholm
Najboljša nova igralka: Natalia de Molina, Lahko je živeti z zaprtimi očmi

Najboljši latinskoameriški film: Azul y no tan rosa (r. Miguel Ferrari)
Najboljši evropski film: Amour (r. Michael Haneke)