Pot v raj je po svoji portoroški festivalski premieri, s katere je Ajda Smrekar odkorakala z naslovom Stopove igralke leta, v tem tednu začela tudi svoje gostovanje na rednem sporedu slovenskih kinematografov.

Završnikov "film morja" se naslanja na preprosto premiso: fant (Klemen Janežič) skuša pred nedavno travmo izgube staršev pobegniti v osamo odprtega morja. A kaj, ko se mu med potjo proti obali na pete prilepi klepetava, na prvi pogled malo avšasta Lučka (Ajda Smrekar), ki se ne bo pustila kar tako odgnati in ki ima očitno tudi sama svoje skrivnosti in težave. Protagonista se v drugi polovici znajdeta na krovu in odplujeta - samo na prvi pogled predvidljivemu - koncu naproti, gledalca pa bolj kot napeto dogajanje k zaslonu prikleneta naravna kemija in tiha intimnost, ki se prikrade med protagonista, ter vitalistična naravnanost filma, ki kljub mračni tematiki fatalizmu pokaže dvignjen sredinec.

Pot v raj je tako v marsikaterem pogledu suveren, osvežujoč prvenec, ki bo najbrž tudi iz malo oddaljenejše perspektive zasedel mesto v pokrajini novejše domače filmske produkcije. Režiser, ki prostodušno priznava, da ni ljubitelj filmov z "zamorjenimi" konci, pa nam je več zaupal v spodnjem klepetu.

Začniva najprej na koncu. Menda ste že zaposleni na snemanju novega filma, Julija in alfa romeo. Kako to, da se je vse sestavilo tako hitro? Očitno niti niste potrebovali Poti v raj kot referenco?

V resnici gre zahvala producentovim naporom. Scenarij namreč ni moj: gre za srbski scenarij, ki so ga producenti odkupili, kandidirali za sredstva in jih tudi dobili. Sam sem bil k sodelovanju povabljen šele pozneje; moja referenca je bil kratki film Nad mestom se dani, kjer gre prav tako za mladostniško romantično komedijo. Predstavljam si, da sem se jim zdel primeren. Gre za zgodbo o mladem fantu, ki zato, da bi izgubil nedolžnost, dekletu priseže, da ne bo nikoli niti pomislil na nobeno drugo. Besedo seveda prelomi, zapletati pa se začne, ko mu umre mama. Kar zveni precej mračno, a je v resnici nastavljeno kot kolobocija nesporazumov in iskanja prave ljubezni.

Tokrat so glavne vloge zasedli mladi naturščiki. Kakšna je izkušnja dela z nešolanimi igralci?

Drugače je treba delati z njimi. Sproti si izmišljujem kakšne trike, da od njih dobim tisto, kar sem si zamislil. Tudi zame je to nova izkušnja in sem se od začetka še malo lovil, zdaj pa se mi zdi, da smo se kot ekipa že zelo dobro ujeli in je vse steklo.

Pred snemanjem filma Pot v raj se, kot pravite, zavestno niste prijavili na Filmski center, češ da so ti postopki za pridobivanje sredstev na razpisih tako dolgi, da niste hoteli čakati. Se vam ne zdi, da to nekako podpira mačehovski odnos države do slovenskega filma? Če nam ne bodo pomagali, si bomo pa sami? Ali pa je to samo odraz novih časov, v katerih mladi filmarji zaradi večje dostopnosti tehnologije ne potrebujejo tolikšnega zaledja?

Nekako gre za oboje. Jaz tej drži gotovo ne bi rekel pristajanje ali podpiranje, pač pa protest proti odnosu, ki ga ima država do filma. Tako pokažemo, da obstaja ogromno kreativne energije, da obstajajo ideje in zgodbe ter ljudje, ki jih znajo realizirati, da pa nimamo od kje dobiti sredstev.

Nekatere stvari pa so obenem zdaj tudi enostavnejše, ker se da marsikaj posneti tudi s fotoaparatom. Ampak najpomembnejše je, kakšno zgodbo imaš. Naša je bila primerna oziroma izvedljiva v okviru takih produkcijskih zmožnosti, medtem ko marsikatera druga ne bi bila. Filma, ki ga režiram zdaj, niti slučajno ne bi mogli posneti na isti način. Gotovo gre za dvorezen meč. Po eni plati sporočamo, da zmoremo, po drugi pa, da je država nenehno en korak za nami, kar je nedvomno slabo.

Zaradi majhnega proračuna ste morali veliko improvizirati. Se vam zdaj, ko pogledate svoj film v končni obliki, porajajo kakšna obžalovanja glede tega, kaj bi lahko naredili, če bi imeli neomejena (ali pa vsaj večja) sredstva? Bi bila denimo v filmu nevihta, če bi jo s posebnimi učinki lahko simulirali?

Takemu razmišljanju se poskušam izogniti, ker vodi zgolj v slabo voljo. Jasno, da bi marsikaj lahko naredili, če bi za to imeli pogoje. Nevihto smo si na primer zelo želeli, ampak ker se pač ni zgodila, kaj naj bi naredili? Tudi če bi imeli veliko večji proračun, bi lahko imeli nesrečo z vremenom. (Smeh.) Posebni učinki bi pa čisto spremenili zgodbo. Kompromisi so seveda bili, a smo jih skušali sprejemati znotraj smisla zgodbe oz. ne v njeno škodo.

Vrniva se za hip k letošnjemu FSF-ju. Končna razdelitev nagrad je bila za marsikoga presenečenje: glavna priznanja je žirija razdelila med dokumentarec in kratki študijski film. Mislite, da je bilo to nekakšno sporočilo avtorjem celovečernega igranega filma pri nas? Ste videli kakšne filme iz tekmovalnega sporeda in imeli svoje favorite?

Celovečerce sem - razen Inferna - videl, nagrajenega Dominikovega kratkega filma pa ne. Načeloma odločitev žirije pozdravljam. Prav se mi zdi, da so iskreno nagrade razdelili tako, kot se jim je zdelo pošteno. Po svoje je res, da je snemanje celovečernega igranega filma veliko bolj kompleksno delo kot snemanje kratkega, po drugi plati je pa odločitev žirije tudi dala javnosti nekaj na znanje. Če se jim je neki drug film zdel boljši, ni razloga, da bi celovečercem iz nekega občutka dolžnosti delili nagrade. Prav se mi zdi, da se je zgodilo, kar se je. Nekako smo že zelo dolgo čakali, da se bo. Letos je bila žirija izjemno nepristranska, sem dobil občutek, in tudi nihče ni pritiskal na njih.

FSF sicer zadnja leta veliko pozornosti namenja mladim filmskim avtorjem oz. celovečernim prvencem (ne nazadnje je imel vaš film vidno položaj odprtja festivala). Vidite razen tega, da gre za močno generacijo, kakršne koli skupne imenovalce? Vas moti, če kdo Pot v raj omenja v isti sapi z Gazvodovim Izletom, ker pač obstajajo določene sorodnosti v temah in zapletu?

Ne, sploh me ne moti. Všeč mi je, da se začenja govoriti o novi generaciji, celo o novem valu, kar ni zraslo na mojem zeljniku. Najbolj vesel bom, ko bo prišel še kdo in naredil enako: povedal iskreno zgodbo o svoji, o naši generaciji, o njenih težavah in situaciji, v kateri smo. Taki iskreni filmi na dober odziv naletijo predvsem zato, ker so res "naši" in ne nekakšne špekulacije o tem, kaj je moderno.

Film Pot v raj je dobil nagrado občinstva, kar je morda nekako "uporabnejša" nagrada, vsaj kar se tiče napovedi za obisk v kinematografih. Imate glede tega visoka pričakovanja? Slovenski gledalec ima kljub vsemu do domačega filma ogromen predsodek.

O tem predsodku je veliko govora, ja. Na akademiji so naredili anketo, v okviru katere so ljudi na ulici spraševali, kaj si mislijo o slovenskem filmu. Večinoma so odgovarjali, da je težek, depresiven, zamorjen. Naslednje vprašanje je seveda bilo, kateri slovenski film so nazadnje videli, in izkazalo se je, da skoraj nobenega. Stereotip je torej zgrajen na … bog vedi čem. Seveda so obstajali taki in podobni filmi, ampak v zadnjih desetih letih se je to zelo spremenilo. Upam, da bo tudi moj film kaj malega prispeval k temu, da bomo ugotovili, da lahko Slovenci delamo tudi svetle filme in nasmejimo gledalce.

Obisk v kinodvoranah pa je pri nas težko napovedati. Takoj, ko posije sonce, obisk v kinodvoranah naenkrat pade, ne glede na to, kakšen je film. Bomo videli. Upam seveda na najboljše. Številke obiska se zdijo na prvi pogled majhne – kaj pa je 20 tisoč ljudi – ampak glede na velikost trga pa večina slovenskih filmov preseže gledanost hollywoodskih filmov. Če ima slovenski film gledanost 200 tisoč, to pomeni, da ga je videl vsak deseti Slovenec, kar je uspeh non plus ultra.

Ste Pot v raj prijavili še na kakšne tuje festivale?

Za zdaj ne. Film smo v bistvu končali zelo pozno in faze prijavljanja na festivale v bistvu nismo imeli. Bili smo pred dilemo: naj počakamo in festivalsko življenje "speljemo" pred redno distribucijo? Na koncu smo se odločili za obratni vrstni red in zdaj čakamo na kakšne uvrstitve na festivale.

Pot v raj ste si sprva zamislili kot "romanje" v gore in ste se šele pozneje pustili prepričati, da bi bilo tehnično morda lažje vse skupaj izpeljati z barko in na morju, še posebej, ker ima vaša družina svojo barko. Torej na morje ne gledate kot na neki klasičen filmski trop iskanja, odprtih možnosti in simbol človekove majhnosti v primerjavi z naravo, kot se ga rado uporablja?

V resnici vse, kar pravite, velja tudi za gore: gore ti dajo neko širino in izgubljenost v močni naravi. Na neki način je okolje po tem, kar ponuja, popolnoma isto. Res je, da smo se za barko odločili iz praktičnih razlogov, a mislim, da ne bi bilo drastičnih razlik v tem, kar okolje junakoma daje, če bi šli v gore.

Torej v zgodbi nima smisla iskati pretiranih avtobiografskih elementov? Ste kdaj s to barko odrinili na pot iskanja samega sebe?

Kar se zgodbe tiče, neposrednih vzporednic ni. S starši sem imel vedno zelo dobre odnose, pa tudi nikoli nisem šel iskat samega sebe na tak način. Po drugi strani pa je ogromno mene v malenkostih, v tem, kako in kaj je razporejeno na barki, kaj ješ na krovu in kako poteka vsakodnevna rutina. Zelo dobro poznam, kaj se začne dogajati ljudem, ki so tako dolgo skupaj zaprti v majhnem prostoru.

Prizori barke na morju so bili denimo posneti na sami barki in je večino časa ne vidimo od zunaj, kako reže valove - ker bi za kaj takega potrebovali še en čoln. Kako ste uspeli v film vnesti občutek dinamike, gibanja? Je bila to pomembna skrb? In po drugi strani: kako ste se izognili estetiki tresoče kamere in sliko stabilizirali?

Odločitev za snemanje iz roke je bila posledica raziskave. Z direktorjem fotografije, Levom Predanom Kowarskim, sva razmišljala o tem, kako se snemanja na majajočem čolnu sploh lotiti in doseči, da gledalcu ne bo slabo. Eden izmed klasičnih pristopov, ki so jih na morju uporabljali že od nekdaj, je snemanje iz roke, saj na ta način nekako stabiliziraš, kompenziraš valovanje in dosežeš učinek relativne mirnosti. Da vse skupaj ni videti kot amaterski posnetek, je v največji meri zasluga Leva, ki je odličen direktor fotografije in predvsem izjemen kamerman; dodal je ogromno občutka gibanja kamere.

Tik pred začetkom snemanja smo še iskali možnost, da bi šli na pot še z enim čolnom in snemali z njega, pa to na koncu ni bilo izvedljivo. Večino stvari smo res posneli s same barke, nekaj pa tudi s kopnega in imeli celo srečo, da so nas lastniki neke jadrnice, ki je plula mimo, spustili na krov in nam pustili posneti kader jadranja. Tako da čisto klavstrofobičen končni izdelek vendarle ni …

To, da ste med snemanjem dva tedna na majhni ladji živeli štirje ljudje z vso opremo, navajate celo kot prednost, češ da je "lažje najti določene rešitve, če je ekipa tako majhna". Vseeno se to zdijo skoraj peklenske okoliščine. Ajdo Smrekar je mučila sončarica, velik izziv je moralo biti tudi plezanje na jambor za prizor, v katerem mora Lučka odvezati zavozlano vrv. Kaj je bilo absolutno najtežje?

Težave so se začele že s prvim dnem, ko se je izkazalo, da nimamo kje spati, ker je bilo treba imeti opremo zaradi vlage v podpalubju. Ponoči smo se tako drenjali v natlačeni situaciji. Medtem ko smo spali, sem tudi kopiral material na računalnik in se zato celo noč zbujal. Vsega skupaj smo se lotevali z nekakšno ironijo, da je šlo lažje.

Najhujša izkušnja je bila gotovo Ajdina sončarica. V delovnem zagonu nismo razmišljali o tem, koliko časa je že na soncu, dokler se ni onesvestila in začela bruhati. Ko sva jo šla s Klemnom iskat na kopno, je nato nasedla še ladja, in je bilo treba reševati obe situaciji. K sreči je šlo za blažjo obliko sončarice in se je Ajda po pol dneva spravila k sebi.

Katere filme sta z Levom gledala med pripravami na snemanje na barki? Omenjali ste Žrelo …

Prav v Žrelu so prvič na morju uporabili kamero iz roke, o kateri sva govorila prej, pa še snemali so v pravem morju in ne v studiu. Film sva z Levom gledala iz čisto tehničnega vidika, da bi se od njega naučila kakšnih rešitev. Tik preden smo se lotili dela, se je na spletu pojavil tudi napovednik za Vse je izgubljeno z Robertom Redfordom v glavni vlogi. Takoj sva skušala secirati, kako so se lotili prizora na jamboru, a je bil tam posnet popolnoma drugače, v studiu in z nekakšnim žerjavom, kar je bilo za nas čisto neizvedljivo. Drugih primerljivih filmov pa ni bilo ravno veliko.

Konca seveda ne moreva zares izdati, ampak lahko namigneva, da je kljub težkim temam svetel in pozitiven. Je bila to pragmatična odločitev, da bi se izoginili pregovorni "zamorjenosti" slovenskega filma, ali odraz vašega filmskega jezika?

Ne maram težkih, zamorjenih koncev, ker sem po značaju zelo optimističen človek. Ne glede na to, kako je nekaj v življenju težko, se vedno da kaj rešiti, je moj življenjski nazor. Moje sporočilo je, da se lahko tudi težke stvari reši z malenkostjo in zaradi njih postati močnejši.

Odprti konec verjetno ni iztočnica za morebitno nadaljevanje, ali pač?

Ne. (Smeh.) Dvomim, da bo kdaj prišlo do drugega dela, pred očmi nisem imel serije.

Pod scenarij sta poleg vas podpisana tudi glavna igralca, Ajda Smrekar in Klemen Janežič. Ena najmočnejših plati filma je ravno naravna kemija med protagonistoma, ki počasi pride do izraza na ladji. V kolikšni meri so bili ti dialogi improvizirani oz. koliko sta igralca v filmski odnos vnesla svojega iz "resničnega" življenja?

Prav gotovo smo do nekaterih prizorov prišli z improvizacijo. Vedel sem, kaj skušam z določenim prizorom povedati, onadva pa sta ponujala svoje predloge. Nekaj prizorov je dejansko popolnoma plod njunih idej oziroma tega, kaj počneta v zasebnem življenju: na primer takrat, ko si umivata zobe in si pri tem brez besed podajata zobno kremo in vodo. Ta trenutek je tipično "njun" in se mi zdi genialen, ker pokaže, kako sta se lika zbližala do te mere, da so take majhne stvari za njiju čisto samoumevne.

Janez Burger je na letošnjem festivalu izrekel zanimivo misel, da so se družbene spremembe v nacionalni kinematografiji vedno odražale v vzponu žanrskega filma ter da "se Slovenija šele zadnja leta zaveda, da je postala žanrska dežela". Zanj je bilo to povod za snemanje kratke zombi grozljivke. Vi se zdaj v slovenski filmski pokrajini formirate kot žanrski režiser: mislite, da ima to kakšno povezavo z zeitgeistom, družbeno klimo?

Mislim, da gre bolj za prihod nove generacije, ki je sita etikete slovenskega avtorskega filma, ki je velikokrat samo skrivanje za nepravim obrtniškim znanjem. Žanr se mi ne zdi nekaj, kar bi bilo samo po sebi slabšalno ali bi avtorja postavljalo v določene okvire, pač pa nekaj, kar ti daje zelo široke možnosti za ustvarjanje. Vsak avtorski film je priložnost za novo vzpostavljanje, nov izum nekega žanra – a le redki avtorji so tako močni, da to znajo zares narediti.

Ana Jurc