Neverjetno, a resnično zgodbo popiše nizozemski zgodovinar Rutger Bregman v svoji novi knjigi Humankind: A Hopeful History (Človeštvo: Upanja polna zgodovina), v kateri razvija tezo, da je človeška rasa v svoji biti dobra in sočutna vrsta. Eden njegovih dokazov za to trditev je zgodba o šestih dečkih z arhipelaga Tonga, ki so leta 1956 nekega dne "špricali" šolo, ker so šli raje lovit ribe.

V resnici nihče ni bil žrtvovan "bogovom"
Fante, ki so bili stari med 13 in 16 let, je ujela grozna morska nevihta: podobno kot v romanu Gospodar muh jih je naplavilo na majhen otok, kjer so nato prebili več kot leto dni. Preživljali so se z nabiralništvom in ribolovom, pri tem pa so ves čas pazili drug na drugega. Nazadnje jih je rešil čoln, ki je po naključju plul mimo.

Njihova zgodba torej ni zgodba o krutosti in razpadu civilizacije, pač pa zgodba o trdoživosti in iznajdljivosti ljudi, ki so povezani v skupnost.

Sorodna novica Gospodar muh: parabola o drobnem koraku med civilizacijo in divjaštvom

Štirje brodolomci so še vedno živi
Britanski časopis The Guardian je na začetku tega meseca za pokušino objavil del Bregmanove knjige – in očitno so ga prebrali tudi filmski producenti. Nizozemca so bojda zasuli s prošnjami za prodajo pravic za ekranizacijo. V dražbeni bitki je zmagalo podjetje New Regency, Bregman pa je privoljenje za prodajo dobil tudi od štirih še živečih brodolomcev in Avstralca Petra Warnerja, ki jih je rešil.

"Bil sem presenečen, da se je zgodba razširila tako zelo, kot se je," je Bregman priznal za The Guardian. "Več ducat filmarjev je hotelo pravice. Zdelo se mi je pomembno, da se skupaj odločimo, kaj bomo naredili. Strinjali smo se, da bo moral, kdor koli bo film posnel, razumeti, da gre za zgodbo s Tonga in da obstajajo kulturološki razlogi za to, da so fantje preživeli – njihova vzgoja, njihova duhovnost. Včeraj smo sprejeli eno izmed ponudb in to je bil za vse ganljiv trenutek."

Kdo ima pravico, da pove zgodbo?
Bregman je poudaril, da si bodo vsi zgoraj omenjeni zaslužek od prodaje pravic razdelili na šest enakih delov; on sam bo svoj delež daroval dobrodelni organizaciji na Tongu. Sione, Mano, Tevita in Luke, danes že priletni dečki z otoka, bodo pri filmu sodelovali kot svetovalci.

Več ljudi je že opozorilo tudi, da zgodba nikakor ne sme postati žrtev t. i. whitewashinga, torej procesa, ki različne kulture in rase protagonistov nadomesti z belsko. Tako poanto je imel tudi tvit novozelandskega režiserja Taike Waititija: "Mislim, da bi morali dati prednost polinezijskim režiserjem, po možnosti komu s Tonga. Tako bi se izognili prilaščanju tuje kulture in ohranili avtentičen glas polinezijske kulture. Sam verjetno nimam časa (LOL)."

Bregman pravi, da so pri New Regencyju glede tega "dali zelo jasne obljube". "Za nas je bilo ključnega pomena, da bo film upošteval glas ljudi iz Pacifika, da bo skušal poglobljeno razumeti kulturo Tonga."