Svetovna premiera belgijskega filma O vratih in puščavah se bo odvila nocoj v sklopu festivala Mesto žensk s projekcijo v ljubljanskem Kinodvoru. Projekciji bo sledil pogovor z režiserko, ki je slovenskemu občinstvu že poznana.

Že leta 1997 je na festivalu Mesto žensk doživel svetovno premiero njen dokumentarec Do You Remember Revolution, v katerem je intervjuvala štiri nekdanje članice italijanskih Rdečih brigad. Ta je bil vnovič na ogled v Ljubljani leta 2015 v sklopu razstave, ki jo je v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova kurirala Bojana Piškur. Na Mestu žensk je bila tudi leta 2006 s filmskim portretom štirih Belgijk maroškega rodu Življenje drugače (La vie autrement). Leta 2017 pa je bil v Izoli in v Ljubljani na ogled njen film Prek morja (Oltremare) v okviru festivala Kino Otok - Isola Cinema.

Zgodbe več sto begunk in beguncev
Film Prek morja je s pomočjo pričevanj, zapisanih spominov in fotografij pripovedoval o fašistični Italiji tridesetih let, ko so mnogi prebivalci vasice Borgo zaradi revščine ali pa želje po pustolovščini emigrirali v kolonije italijanskega imperija v Afriki. Tudi njen novi film vodi prek morja, in tudi tokrat je to deromantizirano morje. V njem se v prepletu besedila, slik, kipov, arhivskih in izvirnih posnetkov v novi luči predstavljajo zgodbe več sto begunk in beguncev, ki se pomikajo čez morja, in nato prek puščave, skal in skozi vrata.

"Absolutno gre za morje brez romantike," je v najinem pogovoru pred premiero povedala avtorica filma. "Morje mi ni posebno blizu kot filmski motiv zunaj zgodb, o katerih želim pripovedovati. Blizu mi je, ker je blizu ljudem, ki ga morajo prečkati. V filmu Prek morja so ga morali prečkati, da bi prišli v afriške kolonije, tokrat pa morajo bežati. Njihova edina pot je preko morja, da bi se zavarovali. V obeh primerih gre za morje, ki je vpeto v zgodbo."

Film O vratih in puščavah je nastajal več kot dve desetletji. Izhodišče za ustvarjanje je bil klic pravnice, ki je režiserko dvajset let nazaj kontaktirala z zgodbo o iskalcih azila. "Sem hči italijanskih migrantov v Belgiji in me zato tematika osebno zadeva. Nekega dne me je tako poklicala pravnica in me vprašala, ali vem za situacijo z iskalci azila. Nisem poznala podrobnosti. Predstavila mi je kurdsko družino, ki je prišla iz Istanbula, kjer so bili zaprti. Migrirali so v Belgijo v iskanju samozaščite. Popolnoma me je šokirala njihova pot. Nisem mogla verjeti, da je za njimi takšna epopeja, odiseja. Čez nekaj časa me je pretreslo, ker je mama te ženske umirala v Turčiji in ona je ni mogla obiskati. Če bi odšla, se ne bi mogla vrniti v Belgijo, tam pa bi jo lahko ubili. Zatem sem bila vpletena, kontaktiral me je pravnik iz Sicilije in me vprašal, ali želim obiskati Lampeduso. Takrat sem se odločila posneti film. Vendar pa je trajalo dolgo, da sem se lahko zgodbam približala s kamero, saj v tistem trenutku ni imel do migrantskih centrov, ki so me zanimali, dostopa niti Amnesty."

Besedilo, ki ga sestavljajo pričevanja, dialogi, politični govori, časopisni članki
Vprašanja migracij se je sprva lotevala skozi pisanje, nabirala je pričevanja. Več let se je ukvarjala predvsem s tem, da je spoznavala ljudi, poslušala njihove zgodbe, in ob tem pisala besedilo, ki se v filmu izpisuje čez podobe. Besedilo sestavljajo tudi drobci člankov iz časopisja, dialogov, političnih govorov. Tem besedam je hotela v filmu dati nov pomen in jih vpeti v druge vrste jezik. "Neznansko veliko sem delala na jeziku, ki je zame nenehno med francoščino, italijanščino, ritmom, prevodi."

Besedilo v filmu nima naratorja, le zvoke iz ozadja. Zvočna podlaga je v skladu z intenziteto besed, čeprav ni nobena beseda izgovorjena. "Odločila sem se, da bodo besede neme, nisem želela glasu. Želela sem, da vsakdo bere tekst z lastnim čustvom."

Njeno iskanje sredstev za film je naletelo na zaprta vrata. "Poskušala sem dobiti sredstva, ustvariti delo za kinematografe, televizijo ali radio, katerikoli medij. Nihče ga ni hotel, vsakič sem dobila isti odgovor: da je tekst preveč zahteven, da si izmišljujem, da se to ni moglo res zgoditi na ta način. Zdelo se jim je pretirano, trdili so, da država počne, kar je v njeni moči, da bi pomagala. Skratka, mnogi se predstavljajo kot žrtve in obenem junaki, ker pomagajo," opisuje Loredana Bianconi. Njen prejšnji film Prek morja je sicer producirala Arte TV in je bil tako predvajan prek malih ekranov, a italijanske televizije zanj vseeno niso hotele slišati. Tudi po italijanskih kinih ni nikoli dobil distribucije, z izjemo prikaza po sedmih kinih v regiji Emilia-Romagna. "Dobra plat je ta, da se ga pogosto vrti na univerzah ter na seminarjih, ki se tematsko dotikajo kolonizacije. Ta zgodba je bila pred tem neznana, in to je bil način, kako z njo doseči ljudi."

Tudi s filmom O vratih in puščavah je bila odločena, da zgodbe prenese dalje, ne glede na morebitna neodobravanja. "Zaključiti sem ga morala, tudi če bi bil to moj zadnji film," pravi. Nazadnje se je tako odločila, da naredi film, čeprav brez finančne podpore. "Imela sem besedilo in potrebovala podobe. Vizualno je začel nastajati šele, ko mi je prijateljica ponudila v uporabo svoje arhivske posnetke morja. Ideja je bila, da seveda tudi snemamo, a je bil to le eden od koščkov sestavljanja filma. Ključen trenutek pri ustvarjanju je bil, ko sem se zavedla, da obstajajo ready-made podobe. Kot se oblačim v obleke iz druge roke, sem se odločila tudi v filmu uporabiti podobje iz druge roke. Tako sem začela raziskovati po spletu, ki ga doma sploh nimam, tako da sem imela občutek, da na novo odkrivam svet."

"Enkrat se znajdemo v trebuhu ladje, drugič na potapljajočem se zasilnem splavu"
V filmu se prepletajo slike in kipi iz zgodovine umetnosti, ob tem pa arhivski posnetki ter tudi posnetki aktualnega dogajanja. "Enkrat se znajdemo v trebuhu ladje, drugič na potapljajočem se zasilnem splavu, upajoč, da nas je kdo opazil in poklical na pomoč. Spet tretjič dosežemo oddaljene obale, lovijo nas, izsledijo, ujamejo in soočimo se z inkvizitorji … Časi in kraji se prepletajo. Množična grobišča v Sredozemlju v spomin prikličejo brodolom in suženjsko ladjo J. M. W. Turnerja," je ob filmu zapisal Koen Van Daele, pomočnik direktorice za program v Kinodvoru in eden od selektorjev letošnjega Mesta žensk.

Estetiko filma po njenih besedah najbolje opiše njeno prizadevanje, da podobje ne bi bilo ilustrativno. "Besede so dovolj močne, za to nisem potrebovala podob. Aktualnim podobam sem hotela nenehno dodajati vizualije, ki bi spomnile, da to ni nekaj, kar se dogaja le danes. Slike in kipi so se mi zdeli primerni, da pokažem nasilje dogajanja. Ustvarjanje filma je bilo tako zame iskanje koherence med vsem tem."

O vratih in puščavah po oceni Van Daeleja ni le poetična umetnina, pač pa tudi luciden esej in dokumentarec. Avtorica Bianconi pravi, da se strinja z vzporejanjem filma in eseja v smislu, da esej pomeni pomeni poskus, prizadevati si za nov jezik, novo smer. Torej pomeni film kot poskus, trud, iskanje. "Film sem namreč odkrivala, medtem ko sem ga delala. To je bil povsem drugačen pristop kot pri ostalih filmih, ki sem jih delala doslej."

Njen novi film pusti, "da besede počasi pronicajo v nas in nas nazadnje povsem preplavijo, pri tem pa ponovno ovrednoti ter si prilašča podobe in posnetke, ki nam jih običajno ponujajo mediji. Režiserko je očitno vodila želja, da bi resnično prisluhnili posameznim pričevanjem," je o filmu še zapisal Van Daele.