Zadnjih 15 let svojega življenja je veliki režiser skoraj obsesivno delal film, ki se je izkazal za njegov zadnji veliki nedokončani projekt; The Other Side of the Wind dokumentira življenje temperamentnega režiserja, ki se mora sredi sesutja studijskega sistema in vzpona nove generacije režiserjev spopasti s hollywoodskim esteblišmentom, če hoče dokončati svoje ikonoklastično delo.
Že vse od leta 1985, ko je Welles umrl, je film - v njem igrajo John Huston, Susan Strasberg, Dennis Hopper in Peter Bogdanovich - "talec" sodne bitke med režiserjevo hčerko Beatrice, njegovo dolgoletno sodelavko Ojo Kodar in francosko-iranskim produkcijskim podjetjem, ki ga je ustanovil svak iranskega šaha. V očeh marsikaterega filmofila je The Other Side of the Wind "najslavnejši film, ki nikoli ni izšel".
Pravice za film je zdaj odkupilo losangeleško podjetje Now Royal Road Entertainment, ki se bo zdaj s tem asom v rokavu udeležilo ameriškega filmskega sejma in se poskušalo dogovoriti za distribucijo.
Welles je med produkcijo prišel navzkriž z vlagatelji in uspel leta 1975 svojo kopijo v kombiju pretihotapiti iz Pariza, nato pa je 45 minut zmontiranega filma poslal v Kalifornijo. Film, ki ga je Welles snemal med letoma 1969 in 1975, bodo zdaj skrpali skupaj iz nedokončanih prizorov in s pomočjo opomb, ki jih je režiser pustil za seboj; dokončal ga bo nihče drug kot režiser in igralec Peter Bogdanovich. Koluti filma, ki so se ohranili, so menda v odličnem stanju.
Welles si je sam izbral naslednika
Bogdanovicha, ki v filmu igra mladega varovanca genialnega režiserja (John Huston), je Welles celo sam prosil, naj v primeru njegove smrti film sam dokonča; zadnjih nekaj let sta bila s producentom Frankom Marshallom ključna akterja v boju za negative. "Med kosilom se je precej mimogrede obrnil k meni in rekel: 'Hočem tvojo obljubo, da boš dokončal film, če se mi kaj zgodi,'" je Bogdanovich povedal za New York Times. "Šokirano sem mu odgovoril: 'Nič se ti ne bo zgodilo.'"
"To je tako, kot če bi našli Oz ali kakšno dolgo izgubljeno grobnico," je za New York Times komentiral Josh Karp, ki je o filmu napisal celo knjigo. "Ta film je umetnost, ki oponaša življenje, in življenje, ki oponaša umetnost. Mitološki status je dobil zaradi vsega, kar je preprečilo, da bi bil dokončan, in zaradi vseh akterjev pri projektu."
Ker je bilo nizkoproračunski film treba posneti skoraj gverilsko, je Welles denimo posodil svojega lastnega oskarja, ki so ga nato kot rekvizit uporabili v filmu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje