Na stotine zgodb pripoveduje o prvi ljubezni, Nočne ladje pa so zgodba o zadnji, obljublja geslo mednarodne koprodukcije pod taktirko hrvaškega režiserja, ki je glavni vlogi zaupal hrvaški divi Ani Karić in seveda našemu Radku Poliču. V melodrami, ki nekako uspe biti ganljiva, ne pa tudi solzava, se Jakov in Helena, "sedemdesetletna najstnika", podata na svojo zadnjo veliko romantično avanturo. Odločena, da se bosta izognila usodi zaprašenih fikusov v domu za ostarele, splezata čez balkon, vržeta telefon v reko in zaplenita predpotopen mercedes, ki - simbolično - "ne pelje v rikverc".
Avanturi, ki bi ji lahko morda "očitali" le zlizano premiso, da se ljudje na jesen življenja začnejo obnašati kot otroci, pred zdrsom v klišejskost rešuje tudi izjemna igra obeh protagonistov, ki sta znala pred kamero splesti večplasten, globok odnos, ki ga razumemo tudi brez odvečnih besed.
Režiser, ki sicer pravi, da je zanj starost njegovih protagonistov "povsem stranskega pomena", in prostodušno zatrjuje, da ga pravzaprav čudi, da jo sploh kdo izpostavlja, kakih pretiranih vzporednic med svojim filmom in kultnimi Najinimi mostovi ne vidi; ampak verjemite, da vas Nočne ladje gledalca navdajo z enako grenkosladko bolečino kot zadnji prizor Eastwoodovega filma, ob katerem smo navijali, da bi Meryl Streep vendarle v dežju skočila iz svojega avtomobila. Avto je tukaj ladja, na katero se mora vkrcati Helena, če hoče novo priložnost za ljubezen, ki ji je spolzela med prsti pred štiridesetimi leti.
Za Mirkovića so Nočne ladje morda prvi igrani celovečerec, a to ne pomeni, da je v hrvaških filmskih krogih neznano ime: z dokumentarci, kakršna sta bila Novo, novo vrijeme in Sretno dijete, je v domače kinematografe pritegnil več ljudi kot marsikateri igrani film, obenem pa je tudi eden od ustanoviteljev in direktor filmskega festivala v Motovunu.
Več pa preberite v spodnjem intervjuju.
Režije igranega filma ste se prvič v življenju lotili pri 47 letih …
Pri 46-ih. Zdaj jih imam 47.
Na splošno gledano, je to relativo pozno za "novo" kariero.
Eno leto manj imam kot Haneke, ko je posnel svoj prvi film. S tem se tolažim. (Smeh)
S protagonistoma Nočnih ladij vam je tako verjetno skupno tudi stališče, da ni nikoli prepozno za nov začetek. Številni režiserji dokumentarcev se za svoj igrani prvenec držijo tematik, ki so jih načenjali v svojih dokumentarnih projektih (tak je, denimo, Andrea Segre, ki je nedavno v Ljubljani gostoval s filmom Ime mi je Li.) Vi ste zavili v povsem drugo smer. Kako to?
V svetu filma obstaja ideja, da je dolgometražni igrani film na samem vrhu hierarhične lestvice in da so vse druge oblike filma malo manj dobre. Po mojem sploh ni tako. Tako igrane kot dokumentarne filme vidim kot zgodbe o ljudeh - le, da so narejene na različen način. Zato tudi v svoji karieri ne vidim kakega silnega preobrata; dokumentarnih filmov nisem snemal zato, da bi nekega dne "napredoval" do igranih. Bi me pa zanimalo videti, kake igrane filme bi snemal pri sedemindvajsetih … no, tega žal nikoli ne bom mogel vedeti. Tako lahko rečem le, da se mi zdi zelo naraven razvoj dogodkov, če človek začne z dokumentarnim pristopom in konča s fikcijo. Obstajajo pa seveda režiserji, ki so se vsega skupaj lotili popolnoma drugače; pravila torej ne obstajajo, ostaja pa dejstvo, da sem svoj prvi igrani film posnel pri 46 letih. Iz tega ne bi znal delati nobenih sklepov.
Zakaj je starost v sodobni kinematografiji večji tabu kot kakršna koli odklonskost, spolnost ali nasilje? Potiskamo celo tematiko umrljivosti na stran, ker nam je ob njej preveč neprijetno? Ker nam je malo preblizu?
Prej tega nisem vedel, ampak ob tem filmu sem ugotovil, da je najbrž res tako. Na začetku projekta si niti pod razno nisem predstavljal, da delamo nekaj, kar je na kakršen koli način "drugačno". Prepričan sem bil, da delamo popolnoma običajen ljubezenski film. Starost glavnih junakov se mi ne zdi bistvenega pomena, ko govorim o tej zgodbi – oziroma: če bi bil jaz gledalec, sem prepričan, da mi njihova starost ne bi bila pomembna. Ko pa sem film dokončal, sem ugotovil, da se ljudem zdi čuden.
Meni se v časih, ko sem v kinu sedel dan in noč, taka zgodba ne bi zdela čudna. Iz tega lahko sklepam samo, da je v zadnjih desetih, dvajsetih letih v filmskem svetu zavladal nekakšen teror mladosti. Zaradi njega se ljudje čudijo stvarem, katerim se pred dvajsetimi leti ne bi. Spet nimam kakšnega komentarja, samo opažam, da je tako, in žal mi je, da je tako. Ljudje ne živimo 25 ali 30 let, kot bi lahko sklepali iz filmov, ampak precej dlje, in težko razumem čudenje nad filmom, v katerem imajo protagonisti namesto trideset sedemdeset let. Sam sem k projektu pristopil povsem brez predsodkov, sem pa pozneje ugotovil, da po svetu obstaja cel trend takih filmov; vseeno me je dosti bolj kot letnica rojstva mojih junakov zanimala ljubezenska zgodba.
Vas je skrbelo, kako načeti temo seksualne napetosti in privlačnosti med protagonistoma? Vas je kdo posvaril, da tega nihče ne bo hotel gledati?
Najprej smo želeli narediti žanrsko čist film. Želeli smo posneti melodramo, ki bi se ukvarjala s "čistimi" čustvi, ne pa z naturalizmom. Morda poznate fantastičen film z naslovom Cloud 9, v katerem so eksplicitni prizori spolnosti z igralcema v teh letih. Seveda se lahko tega lotiš tudi tako. Mi smo upoštevali pravila melodrame, ki narekujejo, naj se ukvarjamo s čustvi, ne pa z naturalistično realizacijo čustev. Želel sem, da bi moj film na neki načih obdržal nedolžnost – ne v odnosu do starosti, ampak v odnosu do žanra. Zato smo zavestno odločili, da bomo, kar se tiče spolnosti, ostali na zelo "dostojni" ravni.
Rdeča nit zgodbe je seveda pobeg iz doma za ostarele, ki se ga lotita Helena in Jakov. Je to za njiju predvsem avantura ali pa morda do neke mere tudi beg od lastne žalostne resničnosti (bankrot zanjo, neozdravljiva bolezen zanj)?
Zgodba se mi je za čas, ko vsi živimo napol pokopani pod kupom težav, zdela pomembna zato, ker pokaže, da se da vse težave, kakršne koli že so, potisniti na stran, da bi človek doživel tri ali štiri dobre dneve. To je film o nekaj fantastičnih dnevih, ki ne bodo spremenili temeljnih težav glavnih likov. Vse težave bodo tudi po petih dnevih še tam, a vsaj tistih pet dni sta imela. Ko na koncu potegnemo črto, so naša življenja tako ali tako sestavljena le iz nekaj takih priložnosti. Samo nekajkrat v življenju ste najbrž imeli po nekaj dni, ko ste izgubili glavo: naj je bilo to zaradi ljubezni, dobre družbe, fantastičnih počitnic, česar koli. Obstajajo dolga obdobja "normalnega" življenja, ko zjutraj vstajate, hodite v službo in plačujete račune, in obstaja peščica otočkov časa, ko se je zdelo, da je življenje fantastično. To seveda ne more trajati dolgo, in želel sem posneti film o enem takem kratkem obdobju.
Dom za ostarele, v katerem prebivata naša glavna igralca, ni predstavljen kot nekakšna mračna ustanova, kjer bi se sestre sadistično izživljale ali bolnike obravnavale kot kose pohištva. Mislite, da tudi v takih urejenih razmerah zadnje poglavje življenja v domu pomeni izgubo dostojanstva, samostojnosti?
Med nastajanjem scenarija sem ogromno časa preživel po domovih za ostarele. Niso ravno veseli kraji, niso pa tudi tako grozni, kot si morda predstavljamo. Ljudje, ki tja pridejo odločeni, da se bodo imeli dobro, se lahko tudi imajo. Zgodba Nočnih ladij sploh ni zelo privlečena za lase – nasprotno: ljudje se v domovih kar naprej zapletajo v romance in ljubezenske zgodbe. Pravzaprav si upam trditi, da smo življenje v teh domovih – iz strahu, da ne bi na filmu izpadlo kot karikatura – prikazali kot bolj zapeto in utesnjeno, kot v resnici je. Verjemite mi, ko rečem, da se v resnici dogajajo še veliko bolj nore reči.
Obenem smo skušali posneti melodramo, v kateri bi bili vsi liki pozitivni. V filmu ni niti enega samega negativca; za vsakogar, ki pride našima junakoma na pot, se na koncu izkaže, da je dober in da jima skuša pomagati. Zdelo se nam je, da je taka injekcija dobrote v tem trenutku potrebna. Seveda ni realistična, a za ta film smo si jo želeli.
Nočne ladje so sad izrazito mednarodne produkcije: poleg Studia Dim so sodelovali HTV, Bela film iz Ljubljane, Delirium iz Beograda in RTV Slovenija. Ste imeli od samega začetka pred očmi mednarodno koprodukcijo kot nekaj, kar bi obogatilo film, ali je to samo posledica potrebe po črpanju sredstev iz kar največ različnih virov?
Takšne koprodukcije so edina razumna prihodnost za tako majhne filmske države, kot je naša. Premajhna tržišča in sredstva imamo, da bi filme lahko snemali sami. Po drugi strani pa lahko z vso odgovornostjo trdim, da ni nič v tem filmu zato, da bi bil koprodukcija. Konkretno: Radka Poliča sem za glavno vlogo izbral leto dni, preden smo sploh dobili kakršen koli denar od Slovenije, in obdržal bi ga tudi, če od nje ne bi dobili nobenih sredstev.
Ko smo pozneje sestavljali filmsko ekipo, smo račune vodili malo bolj s koprodukcijo pred očmi: kamero in tonske mojstre smo dobili iz Srbije, poprodukcijo smo dokončali v Sloveniji, in tako dalje – a po mojem mnenju je to prednost, ne pa pritisk. Po ustvarjalni plati je bilo vse tako, kot sem si zamislil, po tehnični pa smo bili taktični; mislim, da je to dober pristop in naslednjič ga nameravam spet uporabiti.
S kakšnim proračunom ste na koncu razpolagali?
Po vseh razpisih smo na koncu imeli milijon evrov, kar za tovrsten film ni tako malo. Od tega sicer velik del ni bil v denarju, ampak v storitvah, ki bi nas sicer drago stale.
Seveda vas moram vprašati, kako je do vloge Jakova prišel Radko Polič. Ste s casting agencijo iskali tujega igralca, ki bi imel naglas in s tem pridih eksotičnosti, ali pa ste že od samega začetka imeli njega pred očmi?
Dovolj sem star, da vse jugoslovanske igralce obravnavam kot "svoje" igralce. Poznam tako hrvaške kot tudi slovenske in srbske. Dolgo sem iskal svojega moškega protagonista. Radka prej osebno nisem poznal, ampak takoj, ko sva se začela pogovarjati, se mi je zazdelo, da je človek za to, kar potrebujem. Po eni strani ima energijo, po drugi pa tudi krhkost, ki jo za to vlogo potrebuje.
Kar se tiče glavne igralke, pa sem bil veliko bolj neodločen in sem jo iskal veliko dalj časa. Pametnejši in bolj izkušeni režiserji od mene upravičeno trdijo, da je osemdeset odstotkov filma casting. Od tega, katere igralce izbereš, je odvisno, kakšen film boš na koncu dobil. Zame je to veljalo še toliko bolj, ker cela zgodba sloni na dveh igralcih – če bi ju izbral narobe, bi bil film gotovo grozen. Tudi sicer je bilo še vedno mogoče, da ne bo dober, a vseeno …
Začel sem torej v domovini, a tam nisem našel primernih obrazov. Nato sem iskanje razširil na Srbijo in Slovenijo in Rac je bil prvi, ki je pritegnil mojo pozornost.
Radko Polič je v domovini znan kot izjemno energičen, živahen človek brez dlake na jeziku. Za ta film pa je moral očitno v sebi najti krhkost in ranljivost ter se soočiti z lastno miljivostjo. Se vam je kdaj zdelo, da je bil to zanj velik izziv?
Rac je, preprosto povedano, velik igralec. Obenem moram povedati, da je v to vlogo vložil neverjetno velik napor: za ta film je shujšal 20 kilogramov. Očitno mu za projekt ni bilo vseeno.
So pa vse take dločitve bolj ali manj loterija: lahko bi popolnoma brcnil v temo. K sreči nisem. Ne vem … očitno sva imela dober nos eden za drugega. Sicer pa na območju nekdanje Jugoslavije spet ni toliko igralcev takega kalibra, med katerimi bi lahko izbiral; v hipu se mi je zdel neprimerno boljša izbira od vsake potencialne alternative. To noče biti kritika na račun kakovosti drugih igralcev, samo to, da se je najbolje skladal z mojo vizijo lika, ki ima v sebi tako norost kot tudi ranljivost.
Pravite pa, da ste imeli veliko več težav z iskanjem igralke za glavno žensko vlogo. Verjetno je to simptomatično za celotno industrijo? Da so starejši moški šarmantni in še naprej dobivajo glavne vloge (Jack Nicholson, denimo), ne več rosno mlade dame pa izginejo v stranske vloge tašč in mam?
Načeloma imate popolnoma prav, čeprav je bila v našem primeru situacija drugačna. Moja izhodiščna ideja je pravzaprav bila, da bi bil naš filmski par veliko starejši, kot je na koncu bil: namesto v sedemdesetih bi morala starejša od 80 let. Nato se je izkazalo, da je to praktično neizvedljivo; igralci, ki so pri teh letih še aktivni, večinoma ne morejo zdržati tako intenzivnih urnikov, kot jih narekuje snemanje.
Veliko ljudi mi je predlagalo Ano Karić, a sem jim odgovarjal, da niso normalni: "Pa saj je videti bolje od mene!" Že res, da je bila "prave" starosti, a ob pogledu nanjo ne bi človek nikoli verjel, da je že končala v domu za ostarele. Vseeno sem jo povabil na vaje in maskerko prosil, naj jo uredi tako, kot je videti v prvem delu filma. Popolnoma me je prepričala in dobil sem svojo glavno igralko – ampak pred tem sem eno leto živel v popolni zablodi, da je Ana preprosto preveč mladostna za moj film.
Nočne ladje so, vsaj zame, zgodba o novih začetkih. Ste odprt konec filma pustili zato, da se gledalci sami odločimo, ali v življenju res nikoli ni prepozno za nov začetek? Se je mogoče vrniti na (metaforično) ladjo, na katero se nekoč nismo vkrcali? Ali pa je v koncu, kakršen je, tudi nakazan že odgovor?
Avtorji filmov so vedno najslabše osebe za tolmačenje svojih izdelkov. To bi moralo početi občinstvo. Sam lahko povem le, da smo film snemali z zavestjo, da "dnevi zanosa", o kakršnih sem govoril prej, ne morejo trajati večno. Po štirih dnevih, morda desetih, kolikor koli že, vedno nastopi jutro, ko ugotoviš, da je čudovite noči konec in da je vse tako, kot je bilo prej. Protagonista se vedeta v skladu s tem, kako bi ravnala njuna lika, ko ugotovita, da je čarobne noči konec. Občinstvo seveda hoče videti in verjeti, da bo ljubezen trajala večno, ampak seveda vemo, da to ni mogoče. Konec filma je vrnitev v resnični svet.
Nočne ladje na trenutke vpeljujejo tudi elemente filma ceste. Zdi se mi, da ta tradicija - vsaj v primerjavi z npr. ameriškim filmom – v naših krajih ni preveč udomačena. Ste zavestno skušali vpeljati elemente novega žanra? Imate pri tem kakega vizualnega vzornika?
Po mojem čisto osebnem mnenju to ni film ceste. Želel sem si, da bi lika pobegnila – in če hočeta pobegniti, morata seveda opraviti nekakšno pot. Pomembno se mi je zdelo to, kar se dogaja med njima, in ne, koga na poti srečata, kar je temelj filma ceste. Seveda so elementi filma ceste, ko srečata nekakšne čudne tipe, ampak to je bolj kot ne obrobnega pomena. Za dramaturško zgradbo filma je veliko pomembnejše, kaj izvesta drug o drugem. Ali se vse to zgodi na eni sami ali na treh različnih bencinskih črpalkah, je zame povsem nepomembno. Če Nočne ladje gledamo kot road movie, je stranskih likov preprosto premalo oziroma so preslabi.
Hrvaška je nedavno izbirala svojega kandidata za tujejezičnega oskarja; čeprav so bile Nočne ladje v izboru, je na koncu zmagal film Ljudožerec vegetarijanec. Ste se počutili ogoljufanega – oziroma: kako ocenjujete trenutno stanje hrvaške kinematografije?
Stanje je enako že zadnjih deset let: hrvaška kinematografija je zelo dobra, nikakor pa nam ne uspe posneti odličnega filma. Imamo cel kup zelo dobrih filmov, pa niti enega, za katerega bi vsi rekli. "Jebemti, tole je pa fantastično!" Ljudožerca vegetarijanca osebno še nisem videl, a posneli so ga moji prijatelji, in z vseh strani slišim, da je zelo dober. Zato sem prepričan, da je bila to prava izbira.
Menda se ukvarjate že s svojim naslednjim projektom. Nam lahko o tem poveste kaj več?
Pravkar sem posnel nov kratki film, izjemno rad tako delam kot tudi gledam kratke filme. Trenutno sicer imam idejo za nov celovečerec, ki pa ga moram prej še napisati. Po mojih izkušnjah bo vse skupaj trajalo še kaki dve leti, zato nima smisla, da bi kaj preveč razlagal. Je pa to najzabavnejši poklic, kar jih poznam, in ga bom opravljal tako dolgo, kot bom le lahko. Smo pa še zelo daleč od tega, da bo moj naslednji film v Kinodvoru. (Smeh.)
Ana Jurc
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje