Glavne nagrade bodo podeljene v dveh programih: v glavnem tekmovalnem programu in tekmovalnem programu Proxima, ki skupaj štejeta 32 filmov. Pogovarjali smo se z režiserji nekaj filmov, ki se potegujejo za nagrade.

Film Xoftex režiserja Noaza Desheja iz glavnega tekmovalnega programa poteka v grškem begunskem taborišču, kjer prosilci za azil čakajo na novice o svoji prošnji za azil. Da bi si krajšali čas, snemajo satirične skeče in celo zombijevsko grozljivko. Film, ki se na trenutke nadrealistično preliva iz enega žanra v drugega, pri čemer se kot najgrozljivejša izriše prav resničnost v taborišču, je navdihnilo begunsko taborišče, v katerem je režiser vodil delavnice filma.

Navdih za film so bili delavnice in prostovoljno delo v begunskih taboriščih in na ladjah v Sredozemlju, pravi Noaz Deshe. "Gre za odsev tistega, kar običajno ni povedano, predvsem običajnega življenja, v katerem se šalimo in poskušamo preživeti. Film pokaže mehanizme spoprijemanja s položajem, v katerem tvoj obstoj nenehno niha med grozo, komedijo, nadrealizmom, eksistencializmom, romantiko in še čim. To stanje je kot nekakšna žival, ki spreminja obliko, v kateri si ujet in iz katere ne moreš pobegniti, dokler ne zazvoni telefon z novico o azilu. S telefonom v roki tavaš v temi in se sprašuješ, kdaj bo zazvonil. Nekateri ljudje se v tej temi odločijo, da bodo nekaj naredili. Na mojo veliko srečo sem nekaj časa v begunskem taborišču delal z ljudmi, ki so ta čas želeli porabiti zato, da nekaj ustvarijo, pa četudi je to nekaj začasno," še pove režiser.

Film Banzo portugalske režiserke Margaride Cardoso, ki se prav tako poteguje za kristalni globus, se dogaja leta 1907, ko zdravnik Afonso prispe na tropski otok nedaleč od afriške obale, da bi zdravil skupino delavcev na plantaži, ki jih pesti skrivnostna bolezen, imenovana banzo, znana tudi kot suženjska nostalgija. Močno hrepenenje po domu pri delavcih povzroči apatijo, izgubo volje za življenje in smrt. Tesnobno razpoloženje izoliranega tropskega otoka postane kulisa za filmsko pripoved o ne tako oddaljeni, a pogosto prezrti kolonialni preteklosti. Zakaj se je režiserka lotila prav te teme?

"Pomembno je dejstvo, da sem vse otroštvo preživela v Afriki, saj je bil moj oče vojaški pilot. Z družino smo bili poslani tja med kolonialnimi vojnami. Tam sem živela v dvoumni vojni, ki je nismo imenovali vojna, in nasilju, ki ga nismo imenovali nasilje, ali pa ga vsaj nismo priznavali kot nasilje. Še danes so razmisleki o kolonijah in kolonizaciji težki. Kot otrok sem to doživela in še danes imam težave pri iskanju ustrezne pripovedi o teh časih, pripovedi, ki bi imela smisel. Vse skupaj postaja le še bolj kompleksno. Tudi ta film je raziskovanje tega," pojasni Margarida Cardoso.

Atmosferični triler Zabodljaj singapurske režiserke Nelicie Low v ospredje postavlja bratovski odnos in iluzije, ki si jih ustvarimo o svojih bližnjih. Starejšega brata izpustijo iz zapora, kjer je bil sedem let zaradi uboja nasprotnika na sabljaški tekmi, in mlajši brat, ki verjame v njegovo nedolžnost, želi z njim zgraditi odnos. Režiserka Nelicia Low je svoj prvenec zasnovala na svojih izkušnjah; preden je postala režiserka, je bila državna reprezentantka v sabljanju, film pa sta navdahnila tudi resnični dogodek v Tajpeju in njen odnos z bratom.

"Leta 2014 sem v Tajpeju snemala kratek film. Na podzemni železnici sem videla veliko policistov in producentka mi je povedala, da se je pred mesecem dni tam zgodil incident, v katerem je 21-letnik zabodel veliko ljudi in jih sedem ubil. Če to ni dovolj šokantno, je bil še bolj nor odziv njegove družine, ki je bila zelo nasprotujoča. Njegovi starši so prosili vlado, naj usmrti njihovega sina, rekoč, naj se v prihodnjem življenju rodi v boljšega človeka. Njegov mlajši brat pa je šel na policijsko postajo, se zjokal in rekel: 'Moj brat tega ni mogel storiti.'

Ravnanje mlajšega brata in njun odnos sta me spomnila na moj odnos s starejšim bratom, ki je avtist. Ko sem bila majhna, nisem razumela, da ima avtizem. Spomnim se, da sva se vedno držala za roke, vendar se je izkazalo, da ni šlo za to, da bi me on držal za roko. V resnici avtisti radi zbežijo, zato so ga starši vedno držali za roko in tega sem se naučila od njih. Tako sem ga vedno držala za roko jaz in ne nasprotno. To je navdihnilo moj film," pove režiserka.

V filmu Brezvetrje bolgarskega režiserja Pavla G. Vesnakova, ki je eden od favoritov v tekmovalnem programu Proxima, spremljamo Kaloyana, ki se po dolgih letih vrne v rodno Bolgarijo, da bi prodal stanovanje svojega pokojnega očeta. Kar se sprva zdi opravek brez čustev, se postopno razvije v spopadanje s spomini in potlačenimi občutji, obenem pa Vesnakov razmišlja tudi o sodobni Bolgariji, kjer v opuščenih mestih na nekdanjih pokopališčih gradijo igralnice in kjer ostaja le še starejša generacija.

"Vse se je začelo nekoliko abstraktno. Nekje sem prebral misel ameriške pesnice Louise Glück, ki je pred nekaj leti dobila Nobelovo nagrado: 'Svet vidimo enkrat, v otroštvu. Vse drugo so spomini.' Ta misel me je navdušila in pomislil sem, kakšen film bi lahko to bil. Kaj se zgodi, če nimate spominov na svoje otroštvo ali mladost, ali pa če ju niste preživeli na najboljši možni način. Mar to pomeni, da ste se s svetom srečali na skrajno negativen način? In kako lahko premagate travmo, ki jo je to povzročilo? To je bila osnova za zgodbo, ki sem jo želel povedati," o filmu pravi Pavel G. Vesnakov.

Perujski režiser Paolo Tizón v dokumentarnem filmu Prišla je noč, prav tako iz programa Proxima, spremlja mlade, ki so se odločili za enega najzahtevnejših vojaških usposabljanj v Latinski Ameriki za boj na območju, polnem oboroženih skupin in trgovine z drogo. Tizón v prvencu spremlja hermetično zaprti svet vojaške institucije, obenem pa slika intimne plati posameznikov, ki so v nasprotju z brutalnostjo vojaškega usposabljanja.

"Moja osebna zgodovina, zgodovina moje družine, je močno prepletena s to institucijo. Dobro sem seznanjen z vsemi orodji vojaškega sveta. Moja hiša je bila polna uniform, pištol, nabojev. Vse to je bilo prisotno že od malih nog in vedno me je zanimalo, kaj ta svet v resnici pomeni. V otroštvu so me pred tem nasiljem nekoliko ščitili in to popolnoma razumem. Med odraščanjem pa radovednost ni izginila. Začel sem spoznavati tudi kritiko teh institucij in s tem sem se moral nekako sprijazniti, zato sem se lotil tega filma. Da bi se znašel v vojašnici in spoznal, za kaj v resnici gre pri tem poklicu," razloži Tizón.

Iz oddaje Gremo v kino.