Ravno citat misli Gillesa Deleuza o nesmiselnosti interpretacije sklene film Amen, del programa Ne-zahodni anti-kanon, ki smo si ga ogledali v Kinoteki. V okviru njene sekcije Kino-integral je z izborom šestih kratkih filmov pod tem povezovalnim naslovom gostoval filmski kustos Vassily Bourikas, ki ob osmišljanju festivalskih programov – med najzanimivejšimi je sklop Eksperimentalni forum v okviru solunskega mednarodnega filmskega festivala (TIFF) – vodi tudi delavnice filmskega izobraževanja in ustvarjanja. Na 50. TIFF-u (2009) je denimo predstavil serijo Experimental Ex-Yu, ki je vključevala vplivna dela nastala v različnih delih Jugoslavije med leti 1963–1976 (filme Karpa Godine, Zlatka Lavanića, Vlada Kristla in Bojane Marijan).

Kot je pred projekcijami povedala urednica filmskega programa Kinoteke Varja Močnik, že naslov programa pove sam po sebi zadosti, k temu pa je dodala, da se na večini festivalov pravzaprav vrtijo eni in isti (»uspešni«) filmi, vzporedno pa obstaja ogromno pomembnih filmskih stvaritev, ki se jih ne da ravno zlahka videti. Razumljivo, saj so mnoge potisnjene na obrobje festivalizacije in kino-populizma.

Tu bomo poskušali filme Ne-zahodnega anti-kanona na kratko zaobjeti, ne obremenjujoč se veliko z ozadji, formami in imeni, a zavedajoč se, da bomo marsikaj tudi izpustili in interpretirali "narobe".

Asinhroni zamiki: Jugoslavija, Grčija, Južna Afrika, Uganda
Začelo se je prodorno, s filmom Paura in citta (1191 dni pozneje ali Vonj po podganah) 
(Davorin Marc, Jugoslavija (Slovenija), 1984, 35mm, posneto na super8mm, 1.37, barvni, 23'). Film brez uvodne špice nas zasuje z detajli, velikimi plani (tudi »nezaželenih«) podob, predvsem pa ga odlikuje poseben ritem, izhajajoč iz pogumne rabe glasbe. Kadriranje, ki sliki pogosto dovoli prestop živega roba, in navidezna neskončnost, ki jo vzpostavlja dinamika prepleta divje slike in ritmičnega zvoka, orisujeta neki ležerni, vsakdanji dolgčas protagonistov. Glasba pri tem "utrjuje" množico bliskajočih se podob in širi film navzven tako, da ga poveže s "spektaklom undergrounda". Z osebne ravni se podobe v videospotovski maniri sčasoma premaknejo k družbeni, ki jo pričara gruča filmskih in televizijskih podob, pri čemer je opazno tudi koketiranje z animacijo. Zelo mlad ustvarjalec je tako naredil dragoceno, pankovsko beležko intimnega v kontekstu medializiranega družbenega.

Naslednji film, XXXIII (Theofanis De Lezioso, Grčija, 2012, 16mm, 1.33, črno-beli, 8'), operira z ekstremno zatemnitvijo, v kateri na rahlo humoren način išče povod za akcijo, ki pa je v resnici namenoma poudarjen vsakdanjik. Opravila, kot je velika potreba, ki se jih po navadi ne snema, so ne le enakovredni, temveč ključni nosilci sporočila, ki pa ga nam niti ni treba iskati. Bolj gre za iskanje čutnega. Med zvokom, zmiksano pesmijo Michaela Jacksona, ki po svoje nadaljuje ritem prejšnjega filma in sliko, nastaja neprecenljiv prazen prostor, tisto, kar v filmih velikokrat pogrešamo – prostor misli.

Preskok na komercialni film se v tem trenutku morda zdi nesmiseln, vendar se izkaže za odlično potezo, saj je delo, ki nadaljuje naš tok podob, zahvaljujoč iztrganosti iz modernistične estetike šestdesetih v veliki meri dokument "herojstva dela in delavcev", oziroma odtujenosti, ki nastaja v ekstremnih delovnih pogojih težke industrije. Gre za propagandni film Grški aluminij (Aluminum of Greece, Roussos Koundouros, Grčija, 1965, 35mm, črno-beli, 17'), ki na primeru velikanskega proizvodnega kompleksa prikazuje hitri tehnološki napredek (dežele). Podobe so kadrirane izvrstno, strogost in natančnost podanih informacij, tudi v obliki shem proizvodnega procesa, pa vzpostavlja nesluteno dokumentarnost. Čeprav je elektronsko-robotska glasbena spremljava pri tem posledica fascinacije s sodobno tehnologijo in potrebe po učinku (reklamnega) vtisa, smo jo dojeli tudi kot odraz hladnega vzdušja umetnih pogojev proizvodnje. Tovarno tako ne le doživimo na neki čustveni ravni, temveč jo sproti premišljujemo, medtem ko se nam odpirajo še širša vprašanja o družbi, ki človeka postavlja v vlogo stroja. Tudi v tistem času je namreč »razvoj« bil zapoved številka ena, ki, kot vidimo danes, pravzaprav pomeni diktat finančno-pravnih vzvodov (gospodarske rasti, zadolževanja in varčevanja ob kriminalizaciji upora) nad čedalje bolj prekarno delovno silo.

"Biti pokrit oziroma zasut s podobami" bo ultimat življenja in prihodnosti, slišimo v filmu Vrnitev v ulico Aeolou 
(Επιστροφή στην οδό Αιόλου, Maria Kourkouta, Grčija, 2013, 16mm, 1.33, črno-beli, 15'). Zdi se, da je pobeg pomemben motiv tega kolaža, narejenega iz odlomkov več filmov, nastalih v Grčiji v petdesetih in šestdesetih letih. Upočasnjenost posnetkov in umirjena naracija, ki povezuje podobe prispevata k nekoliko liričnemu dojemanju preteklosti, ujeti na filmski trak. Film nas po svoje vabi, da se seznanimo s filmi iz grškega filmskega arhiva.

Melanholija nekega starca je v na začetku omenjenem filmu Amen (Aryan Kaganof, Južna Afrika, 2013, digitalni format, barvni, 7') le povezovalni motiv, skozi katerega beremo večplastna sporočila: o položaju in nezaželenosti starosti v zahodni družbi (razen (pogojno) v primeru premožnih starostnikov), o osamljenosti, o neizživetih strasteh, a tudi o možnostih, za njihovo izživljanje, ki jih izrablja industrija zabave. Čeprav navzoč na povsem nestandarden način, je seks v tem filmu, ki bi mu lahko rekli tudi videospot, zgrajen na pesmi Leonarda Cohena, morda le drugotnega pomena. Oziroma, je njegov najpomembnejši vzvod, ki omogoča širše konotacije voajerskega pogleda, na katerem film gradi svojo govorico. Avtor film deli z vami na spletu, medtem ko Slovar slovenskega knjižnega jezika voajerizem še vedno opredeljuje kot "bolezensko nagnjenje k spolnemu uživanju z opazovanjem spolnega občevanja drugih, delov telesa oseb drugega spola ali z gledanjem takih fotografij", in to celo s poudarkom na "drugemu spolu".

Za konec se prestavimo v Ugando, kamor nas odpelje eksperimentalni film Kuhani (Ntare Guma Mbaho Mwine, Uganda/ZDA/Nigerija, 2013, digitalni format, barvni, 7'). Film črpa navdih iz odprtega pisma katoliškega duhovnika Anthonyja Musaale (igra ga avtor) svojemu nadškofu, v katerem opozarja na kršitve celibata svojih kolegov in seksualno nasilje nad mladoletnimi. Musaala je pri tem le eden izmed mnogih obtoženih kršitve novega ugandskega zakonika proti homoseksualnosti (Anti-Homosexuality Act, 2014). Z nujnim odmerkom abstraktnosti in brez odvečnega spuščanja v partikularnosti problema je film barvita, kontemplativna zahteva po svobodi.

Nesmiselna interpretacija: rez čez čase in prostore
Bourikas je sestavil zanimiv preplet filmov, ki zares dobro odražajo naslov programa – njihova anti-kanonskost (le pri Grškemu aluminiju jo je treba razumeti pogojno) v vsej svoji raznolikosti reže in obenem združuje čase in prostore, s čimer na najboljši način opozarja tudi na siceršnji vpliv fabuloznih "odtenkov sive", ki jih vsiljuje kanon mainstreama.

Nenad Jelesijević