Kultni studio Ghibli, ki ga je Hajao Mijazake ustanovil leta 1985, ljudje večkrat opisujejo kot "japonski odgovor na Walta Disneyja" – a Mijazaki je že večkrat dokazal, da je absolutno edinstven ustvarjalec. Iz njegovih del zlahka razberemo umetnikovo dojemanje človeštva in prihodnosti družbe; kljub nezgrešljivi japonski senzibiliteti imajo univerzalen vpliv.

Mimogrede, beseda ghibli označuje tople vetrove, ki pihajo nad Saharo in so odraz Mijazakijeve želje, odpihniti umazanijo in korupcijo iz japonske filmske industrije.

Na Zahodu poznamo Mijazakija predvsem po filmih Princesa Mononoke, Čarovnik Howl in gibljivi grad ter po z oskarjem nagrajenem Čudežnem potovanju. Ravno Čudežno potovanje iz leta 2001 je bilo skoraj 20 let najdonosnejši japonski film vseh časov. (Pred tednom dni ga je prehitel Demon Slayer, animirani film o najstniku, ki lovi in obglavlja demone.)

Tako rad ima upokojitev, da jo napove vsakih nekaj let
Mijazaki, ki mu je beneški festival nagrado za življenjsko delo podelil leta 2005, se je prvič uradno upokojil po silnem mednarodnem uspehu Princese Mononoke, a se nato štiri leta pozneje vrnil s Čudežnim potovanjem in nato še, ko je od projekta Čarovnik Howl in gibljivi grad odstopil njegov prvi režiser, Mamoru Hosoda. Upokojil se je v skupnem seštevku vsaj šestkrat, nazadnje leta 2013 – a očitno to ne pomeni, da je nehal ustvarjati filme.

Že vrsto let se ukvarja z velikopoteznim projektom Kimi-tachi wa Dou Ikiru ka? (How Do You Live?), s katerim bi se rad slogovno malce odmaknil od svojega orjaškega opusa. Z domišljijsko zgodbo, ki je narisana na roko in z večjim številom sličic, kot je običajno, se ukvarja 60 animatorjev – potrebnih je toliko sličic, da dokončajo samo eno minuto filma na mesec. Kratek izračun pokaže, da so v zadnjih treh letih torej ustvarili pičlih 36 minut filma. Producent Tošio Suzuki upa, da bo film dokončan v naslednjih treh letih. (Za primerjavo: kultni Moj sosed Totoro je nastal v osmih mesecih, pa ga je risalo samo osem animatorjev.)

Zaščitni znaki Mijazakijevih filmov
Animacije Hajaa Mijazakija boste prepoznali po podrobnih upodobitvah narave oziroma pokrajine, pa tudi po tem, da se na rahločuten in nedogmatičen način približuje temam vojne, trka med človekom in naravo ter posameznikove identitete. "Predvsem so njegovi filmi zelo lepi in čustveno iskreni. S tem se lahko identificira občinstvo po vsem svetu," ugotavlja britanska strokovnjakinja za animeje Helen McCarthy. "Obenem pa so tako večplastni, da jih lahko gledajo otroci, a v njih nekaj najdejo ljudje v vseh obdobjih življenja. In na koncu: gre za zelo individualne umetniške stvaritve."

Namesto tipičnih dvodimenzionalnih zlikovcev, ki jih poznamo iz zahodnjaških animacij, imajo vsi osrednji liki dobre in slabe plati ter priložnost, da se popravijo. Čihiro, deklica, ki se poda na Čudežno potovanje, je na začetku zgodbe, denimo, razvajen in togoten otrok, navajena, da starši ugodijo vsaki njeni muhi – šele na tej dogodivščini bo postala neustrašna zaščitnica šibkih. Demon Brez-obraza, ki se ji nalepi na pete, je sprva preplašena senca, a se postopoma razmahne v pogoltno nevarnost.

Tovrstna kompleksnost je bila vse prej kot norma, ko se je Mijazaki v šestdesetih prvič podal v svet animacije (kariero je začel kot animator filmov drugih avtorjev). Leta 1965 je – naveličan nad filmom, pri katerem je delal – predlagal drugačen razplet zgodbe: namesto rešitve robotske princese si je zamislil, da se ta princesa spremeni v človeka. Producenti so idejo sprejeli; Mijazaki je tipično vesoljsko pustolovščino spremenil v toplo človeško zgodbo in industrijo opozoril nase.

Potem, ko se je uveljavil kot izjemen obrtnik in pretanjen režiser, se je lotil samostojnih filmov. Že v osemdesetih je bil na čelu japonskih uspešnic, svetovna slava pa je sledila v devetdesetih, ko so njegovi filmi dobili širšo distribucijo po svetu. Vedno je zagovarjal težjo, tradicionalno pot ročne animacije in postavljal visoke standarde v industriji, kjer se v imenu krčenja stroškov in vloženega časa radi sklepajo kompromisi na račun kakovosti.

Mirovnik, okoljevarstvenik, feminist
Mijazakijevi starši so med vojno na begu pred ameriškim bombardiranjem zapustili Tokio in se naselili v Ucunomiji, približno sto kilometrov od prestolnice. Mijazaki je tako odraščal v državi, ki se je po drugi svetovni vojni postavljala na noge: priča je bil bliskoviti posodobitvi in urbanizaciji. Te izkušnje so v fantu pustile globoko sled; celo življenje je v svojih filmih poudarjal okoljevarstveno sporočilo, kar včasih ni bilo tako vseprisotno ali samoumevno, kot je danes.

Njegove filme prav tako zaznamujejo močni ženski liki – zelo verjetno, da jih je navdihnila podoba režiserjeve mame, s katero sta imela zelo tesen odnos. Mlade protagonistke, šoujo, v japonski animaciji sicer niso redkost, a Mijazaki jim v nasprotju z mnogimi nikoli ni dajal seksualnega ali poudarjeno infantilnega tona. "To niso samo za silo kamuflirani moški liki, ženske so: skrbne in sočutne, neodvisne, inteligentne in polne vprašanj," je v svoji analizi zapisala strokovnjakinja za japonsko animacijo, Susan Napier z univerze Tufts.

Kljub zahtevnim temam Mijazakijevi filmi izkazujejo globoko spoštovanje do najmlajšega filmskega občinstva. "S kolegi že od sedemdesetih let naprej skušamo doseči predvsem eno – stvari bi radi malo umirili; nočemo bombardirati s hrupom in distrakcijami. Pri ustvarjanju filmov bi radi sledili poti otroških čustev in doživljanja," je pojasnil v nekem intervjuju leta 2002. "Če ostaneš zvest radosti, čudenju in empatiji, ne potrebuješ nasilja in ne potrebuješ akcije. Vseeno ti bodo sledili. Tako je naše načelo." Tak etos je navdahnil celo generacijo mlajših animatorjev – med njegove oboževalce se šteje tudi John Lasseter, ustanovitelj ameriškega studia Pixar.

Intervjuje sicer Mijazaki daje le redko. V enem od novejših, leta 2005, je spregovoril ravno o svoji neusahljivi potrebi po ustvarjanju novih filmov. "Verjamem, da so duše otrok dediči zgodovinskega spomina prejšnjih generacij. Ko odraščajo in pridobivajo izkušnje, se ta spomin pogreza vse globlje. Rad bi ustvaril film, ki bo segel do te najgloblje plasti. Če bi mi to uspelo, bi umrl srečen."

Studio Ghibli je ob nastopu leta 2021 na Twitterju objavil tudi ilustracijo, ki jo je posebej za to priložnost narisal Mijazaki sam. Leto 2021 je optimistično upodobil kot bivola, ki pod svojimi kopiti zdrobi novi koronavirus. Kitajski koledar namreč leto 2021 določa za leto bivola.