Laurence Olivier je bil "neumen", Spencer Tracy "odvraten", Charlie Chaplin "aroganten", o Bette Davis pa niti ne začenjajmo, ker je Welles "ni mogel niti videti". James Stewart se mu je zdel "slab igralec", Joan Fontaine pa je imela "dva izraza, in to je to"; kar je še vseeno bolje kot Norma Shearer, "ena od najmanj nadarjenih dam, kar se jih je kdaj pojavilo na velikem platnu".

Te in še druge prostodušne opazke so ujete na dolgo izgubljenih posnetkih režiserjevih zasebnih klepetov s prijateljem, za katere, to je treba priznati, nikoli ni pričakoval, da se bodo v neokrnjeni obliki znašli v javnosti. Ker je Welles za posledicami infarkta leta 1985 nepričakovano umrl, in to še preden je imel čas izdati svojo načrtovano avtobiografijo, so posnetki nekako ostali v prijateljevi garaži in tam nabirali prah - vse do zdaj.

Moja kosila z Orsonom
Kot igralec, režiser, producent in scenarist je Orson Welles (so)ustvaril nekaj največjih filmskih mojstrovin vseh časov, med njimi seveda tudi Državljana Kanea, ki do danes velja za enega najbolj vplivnih filmov, kar so jih kdaj posneli. Intervjuje je od leta 1983 dalje snemal na svojih vsakotedenskih kosilih z režiserjem Henryjem Jaglomom; zadnjič sta se sestala le nekaj dni pred njegovo smrtjo. Pogovori, ki jih je Jaglom pozneje izročil filmskemu zgodovinarju Petru Biskindu, bodo zdaj (natančneje: 16. julija) izšli pod naslovom My Lunches with Orson (Moja kosila z Orsonom). V teh pogovorih Welles povsem odkrito govori o intimnih vrhuncih in padcih lastne kariere, obenem pa načenja celo paleto najrazličnejših tem, od politike do literature. "Tukaj ni veliki režiser, ki se pusti intervjuvati impresioniranemu novinarju. Pogovarja se s prijateljem in zato seveda lahko mirno opravlja," je za The Guardian komentiral Biskind.

Vsi le niso bili tako slabi
Nekatere igralce, ki so mu bili pri srcu, je Welles le zasipal s hvalo: Joseph Cotten, njegov soigralec v filmu The Third Man, se mu je zdel "briljanten", John Wayne pa je premogel "ene najboljših manir, kar sem jih kdaj videl pri hollywoodskem igralcu".

Elizabeth Taylor se ni pustil motiti med kosilom
Do večine drugih je gojil prezir. Nekoč je v restavraciji k njemu pristopil Richard Burton, češ da je tam z Elizabeth Taylor, ki bi ga neskončno rada spoznala. Wellesov odgovor: "Ne. Kot vidite, sem ravno pri kosilu." Jaglom je pozneje Wellesa okaral zaradi njegove neolikanosti, saj se je Burton od mize menda pobral "kot polit cucek". "Burton je imel ogromno talenta," je odgovoril Welles. "Zapravil je svoj dar. Postal je klovn s slavno ženo. Zdaj dela samo še za denar, dela največje sranje."

Zaradi svoje neupogljive trme Welles nikakor ni mogel delati znotraj takrat ustaljenih kalupov studijskega sistema; zato je imel pogosto težave s financiranjem svojih filmov. O svojem zadnjem ustvarjalnem desetletju je razmišljal takole: "Filme moram snemati ... veliko ceneje - za to je treba več iznajdljivosti in prevar ... Vseeno pa jih bodo sodili po merilih iz časov, ko sem imel več denarja."

Seveda se ni mogel izogniti niti omembi Marilyn Monroe: "Hodila sva ... Vodil sem jo na zabave, preden je bila slavna ... Hotel sem poskusiti spromovirati njeno kariero. Nihče ji ni namenil niti pogleda." Besedo zanjo je menda zastavil tudi pri filmskem mogulu Darrylu F. Zanucku, ki je bil neizprosen: "Samo še ena generična igralka je. Takih imamo sto."

Pravzaprav je Wellesov prezir do določenih igralk najočitnejša rdeča nit teh pogovorov: "Nikoli nisem prenesel pogleda na Bette Davis, zato je nočem videti igrati."

"Obupne" romantične komedije s Specerjem in Hepburnovo
Pokal je šale na račun tega, da Humphrey Bogart "izziva pretepe v barih", prva dva prizora BBC-jevega Kralja Leara z Laurenceom Olivierom v glavni vlogi pa sta se mu zdela "najhujše, kar sem videl v življenju". Še posebej je črtil Spencerja Tracyja: "Zelo težko bi se spomnil dobre vloge ... Bil je veličasten v Sojenju v Nürnbergu, ampak tisto ni bil dober film." Po drugi strani pa Welles ni prenašal "tistih obupnih romantičnih 'reči' s Katharine Hepburn". "Odvraten, odvraten človek je bil."

Hitchcockov kult? Nezaslužen!
O Alfredu Hitchcocku je imel mešane občutke: "Nikoli nisem razumel Hitchcockovega kulta. Še posebej tisti pozni ameriški filmi ... egocentrizem in lenoba. In vsi so osvetljeni kot tv-oddaje ... Zadnjič sem videl enega najslabših filmov sploh [Dvoriščno okno, op. n.] ... Popolna nedovzetnost za to, kaj bi zgodba o voajerizmu lahko bila. Povem pa ti, kaj je osupljivo: videti, da je Jimmy Stewart lahko slab igralec ... Celo Grace Kelly je boljša od Jimmyja, ki preveč igra."

"Prisluškovati Wellesu in Jaglomu je, kot da sediš pri njuni mizi," je za britanski časnik še priznal Biskind. "Welles se izrisuje kot fascinanten klobčič protislovij, hkrati srborit in skoraj otročje ranljiv ... sramežljiv moški, ki se je skrival za maskami in se obenem rad razkazoval."