V zadnjem času je bil na vrsti mednarodnih festivalov nagrajen v kategoriji najboljšega eksperimentalnega filma, med drugim na rimskem festivalu Sweet Democracy Film Awards, pa na festivalih New Filmmakers Austin in na San Diego Art Film Awards v ZDA ter v Indiji na Oasis International Film Festivalu v Jailsamerju in Mountain View International Film Festivalu v Darjeelingu.
Nazadnje je njen celovečerec slavil še na Češkem, kjer so ga na Brno Film Festivalu nagradili za oblikovanje zvoka. Na International Cosmopolitan Film Festival v Tokiu so nagradili filmsko fotografijo Človeka s senco, na London Director Awards pa režijo filma.
Film, ki je imel premiero v Cankarjevem domu v okviru cikla Naši doma, govori o nezmožnosti biti, obstajati kot avtonomno, svobodno bitje, opisuje avtorica filma. O svojem petem celovečernem filmu pravi, da ne gre za klasičen narativni film. Sporočilo, ki ga želi podati, sestavlja asociativni niz podob, ki "zgodbo" pripovedujejo v kombinaciji z zvokom in glasbo.
"Kaj nas določa kot ljudi, kot človeka? Eno je civilizacija kot sistem moči in nadzora, zgrajen skozi čas in postavljen od tistih, ki so bili in ki so še na položaju moči, in ti dejansko določajo človekovo usodo. V toku 'zgodbe', ki jo film razvija, se pokaže, da je največja zabloda človeka njegova iluzija, da je svoboden."
Zakaj človek čuti potrebo po reprodukciji?
Drugo vprašanje, ki se ga film loteva, pa je vprašanje človeške reprodukcije. Ga k temu nemara sili družbena prisila, zgolj genetski kod, podobno kot pri živalih, ali pa človekov strah pred smrtjo, pred ničem, pred praznino, ki biva v vseh nas vse od rojstva dalje? "Verjetno kombinacija vsega skupaj," razmišlja režiserka.
V glavnih vlogah nastopajo Marko Mandić, Loup Abramovici in Nataša Matjašec-Rošker. Glasbo za film je napisal skladatelj Robert Jiša iz Prage, izvedel pa Simfonični orkester Radia Slovenija pod taktirko Mareka Štryncla. Direktor fotografije je Lev Predan Kowarski, zvok je oblikoval Boštjan Kačičnik, digitalno postprodukcijo slike pa studio NuFrame.
Človek s senco je prejel že več mednarodnih nagrad. Med drugim je na 53. mednarodnem festivalu neodvisnega filma WorldFest Houston prejel platinasto nagrado remi in zmagal v kategoriji eksperimentalnih dram, slavil je tudi na festivalu European Cinematography Awards v Amsterdamu z nagrado za najboljši eksperimentalni film, prejel je nagrado na mednarodnem festivalu umetniških filmov L'Age d'Or (LIAFF) v Kolkati v Indiji v kategoriji eksperimentalnega filma, na izboru Los Angeles Film Awards (LAFA) pa je prejel nagradi za najboljši eksperimentalni film in najboljši narativni film. Na 22. Festivalu slovenskega filma v Portorožu je film prejel vesno za najbolj izvirno/eksperimentalno AV-delo.
Edinstvena v slovenskem prostoru
Ema Kugler je umetniško pot začela sredi osemdesetih let, posveča pa se različnim umetniškim disciplinam – od režije, scenaristike, scenografije, kostumografije, montaže do performansov in likovnih instalacij. V središču njenega dela je vendarle film, njen filmski opus pa med drugim obsega naslove Hydra (1993), Obiskovalec (1995), Tajga (1996), Postaja 25 (1997), Menhir (1999), Homo erectus (2000), Phantom (2003), Le Grand Macabre (2005) in Za konec časa (2009).
Za svoj opus je predlani prejela Štigličevo nagrado za življenjsko delo. Predtem pa za delo na področju multimedijske umetnosti nagrado zlata ptica, za filmsko ustvarjanje pa nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado in več mednarodnih nagrad.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje