"Zdi se mi, da je letošnja sezona še napornejša kot prejšnje," ugotavlja urednik sekcije za nagrade pri reviji Variety, Tim Gray. Razlog za to vidi predvsem v tem, da je letos med glavnimi favoriti precej resnično kakovostnih filmov. "Bolj intenzivno je, ker je dejansko v igri več filmov. Ampak pri vsaki tekmi ostaja možnost skritega aduta, zato ljudje mislijo, da imajo zdajle dobro priložnost."

Odločitev bo zapečatena - danes
2. marca (torej v nedeljo) zvečer se bo v gledališču Dolby za oskarja za najboljši film potegovalo devet filmov; člani Akademije morajo svoje glasove oddati do danes. Čeprav trenutno za favorita za najboljši film veljata zgodovinska drama 12 let suženj in triler Gravitacija, pa bi lahko na koncu tehtnico prevesila le peščica glasov, je prepričan Gray. "Mislim, da vsi ravnajo po principu 'Ne spreglej niti ene podrobnosti.'" Opaža, da se zvezdniki in režiserji pospešeno udeležujejo projekcij svojih filmov, nekateri tudi več na dan, in nato odgovarjajo na vprašanja, da bi tako dosegli tistih 6000 glasujočih članov Akademije.

Producenti še nedavno neodločeni
Menda bi ravno letos lahko večjo vlogo imel prav stik z glasujočimi - še prejšnji mesec sta namreč na podelitvi nagrad producentskega ceha (PGA) slavila oba filma, Gravitacija in 12 let suženj. (Napovedovanje oskarjev jim gre kar dobro od rok: v preteklih šestih letih je zmagovalec nagrade PGA vsakokrat prejel tudi oskarja za najboljši film. (Pred sedmimi leti so se njihova mnenja razšla zaradi Naše male mis, ki so jo nagradili producenti, in Dvojne igre, za katero se je odločila Akademija.)

Ima Leo še možnosti?
V igralski kategoriji nominiranci še vedno uporabljajo preizkušene taktike. V zadnjem tednu je, denimo, Leonardo DiCaprio za medije po tekočem traku dajal intervjuje o Volku z Wall Streeta, gostoval v večernih pogovornih šovih in sodeloval v spletni klepetalnici o svoji karieri. Čeprav načeloma ni glavni favorit za igralskega oskarja, njegove možnosti menda v zadnjem času rastejo.

"Hiperlokalno" oglaševanje
David O. Russell, režiser Ameriških prevar, si je vzel čas za obisk v eni od jutranjih informativnih oddaj, morda zato, da bi ga še neodločeni člani Akademije lahko ujeli pri svoji jutranji kavi in zajtrku. Še posebej veliko oglasov predvaja na primer postaja National Public Radia v Santa Monici, ki jo slišijo v zahodnem Los Angelesu, kjer živi večina ljudi iz zabavne industrije. "Oglaševanja skoraj ne bi mogli zastaviti še bolj nadlokalno," ugotavlja producent Jonathan Taplin, ki kot član Akademije dejansko spada v ciljno občinstvo. "Pravzaprav je to zelo pameten način, kako ujeti še kak glas."

Bolj usmiljena sezona od lanske
Ampak vse našteto se zdi kot šopek zelo milih in zakonitih taktik - vsaj v primerjavi z lanskim letom, ko so studii svoje tekmece skušali odstraniti z "razkrivanje" podatkov iz zakulisja snemanj konkurenčnih filmov; v enem od najzgodnejših obračunov je tako lani status favorita izgubila vojna drama 00.30 - Tajna misija. ("Prepričan sem, da bo Dicku Cheneyju film zelo všeč," je na primer zapisal kolumnist New York Timesa, eden od številnih, ki so vpili, da Kathryn Bigelow s svojim filmom podaja apologijo mučenja - pardon, "podkrepljenega zasliševanja" - zapornikov.)

"Čas je že"?!
Včasih pa seveda kar sam studio pri promociji lastnega filma stavi na vprašljivo metodo: pri Fox Searchlight Pictures so tako dramo 12 let suženj za oskarja priporočili z geslom Čas je že ("It's time"), kar bi s svojim dvoumnim sporočilom lahko zmotilo kakega člana Akademije. "To je zelo slaba kampanja, ker nočeš dajati vtisa, da bi članom rad vzbudil slabo vest in jim tako izsilil glas za svoj film," piše Glenn Whip, ki je za nagrade pristojen pri Los Angeles Timesu. "Po drugi strani pa drezanje v idejo, da je treba nagraditi film, ki zgodovino tematizira na drugačen način kot vsi pred njim, ni tako zelo slaba taktika."

Pri Foxu sicer argumentirajo, da naj bi bil slogan večplasten. Med drugim naj bi opozarjal tudi, da "je že čas", da izvemo za usodo Solomona Northupa, čigar resnična zgodba je navdahnila film: "Čas je, da družba izve, kdo je Solomon Northup, pa tudi, da se država seznani z lastno preteklostjo in s tem, kakšen vpliv je ta imela na sedanjost."

Kdo je bil najbolj na udaru letos?
Že od premiere Scorsesejevega Volka z Wall Streeta dalje obstaja kritiška smer, ki je film raztrgala zato, ker naj bi poveličeval dekadentni razvrat Jordana Belforta (Leonardo DiCaprio) in njegovih kolegov, medtem ko njegovih opeharjenih žrtev niti pokaže ne. Obširna reportaža v Los Angeles Timesu si je zastavila vprašanje, ali film nemara ni "preveč polarizirajoč za mainstream". Sledili so še drugi kritični članki, vključno z novinarjem, ki se je udeležil projekcije za resnične borzne posrednike in nato pisal o tem, kako "so rjoveli in se zabavali ob Belfortovih ekscesih", in odprtim pismom hčerke ene od Belfortovih žrtev, v katerem je ljudi pozivala, naj filma ne podpirajo.

Woody Allen se mora braniti
In nato je tu še veliko bolj kompleksen primer Otožne Jasmine. Na večer podelitve zlatih globusov, na kateri je Woody Allen dobil priznanje za življenjsko delo, sta njegova nekdanja žena Mia Farrow in sin Ronan začela tvitati o 20 let starih obtožbah, da je Allen spolno nadlegoval svojo posvojeno hčerko Dylan, ko je ta imela sedem let. Tri dni pozneje je film dobil tri oskarjevske nominacije (za igralko v glavni in stranski vlogi ter za Allenov scenarij), v naslednjih tednih pa je bilo ogromno prostora v tisku posvečenega predvsem vsem platem tega škandala. Režiser Robert Weide je na primer za Daily Beast napisal dolg članek, ki Allena jemlje v obrambo, medtem ko je Dylan sama v New York Timesu objavila pismo, v katerem popisuje detajle domnevne zlorabe in poimensko izpostavi celo Cate Blanchett in druge zvezdnike, ki so si "umazali roke" s sodelovanjem z Allenom. Režiser se je sicer pozneje odzval s svojim odprtim pismom, v katerem obtožbe kategorično zanika, a nad celotnim vprašanjem še vedno visi temen oblak.

Ne smeš se delati, da ti je vseeno
Ena od glavnih nalog uspešne oskarjevske kampanje je tudi, članom Akademije pokazati, da bodo glas oddali za igralca, režiserja in studio, ki si zmage zares želi. "Ljudje po navadi ne glasujejo za tiste, ki so do vsega skupaj videti ravnodušni," opozarja Pixarjev in Universalov svetovalec Tony Angellotti. "Pogosto zmagajo tisti, ki so v celotnem procesu dejavno sodelovali." To je morda slabo znamenje za Michaela Fassbenderja, ki je, denimo, že lani napovedal, da pri kampanji za oskarja ne namerava sodelovati (in nato svojo besedo tudi držal).

"Naključij" je še cel kup ...
Zgodb o bolj ali manj uspešnih metanjih polen pod noge je sicer cela vrsta: filma The Hurricane (1999) in Reševanje vojaka Ryana (1998) menda nista pravilno prikazala zgodovinskih dogodkov, ki sta jih tematizirala; Bombna misija (2009) naj bi karikirala resnične naloge tehnikov, ki dezaktivirajo eksplozivna telesa na bojišču; scenarija za Dobri Will Hunting(1997) nista napisala človeka, ki sta si zanj pripisala zasluge; ustvarjalci Revnega milijonarja so se mačehovsko obnašali do indijskih igralcev v svojem filmu in jih sramotno slabo plačali itd. Spomnimo se še Čudovitega uma (2001), biografskega filma o briljantnem matematiku Johnu Nashu, čigar protisemitične opazke izpred mnogo let so začele po spletu krožiti prav v času pred podelitvijo oskarjev, na kateri so zmagoslavje (upravičeno) napovedovali prav filmu Rona Howarda.
Leta 2010 je po Hollywoodu krožila zgodba o brezčutnem obnašanju kralja Jurija VI. do Judov, ki so poskušali pobegniti iz nacistične Nemčije. Colin Firth je Jurija seveda igral v zgodovinski drami Kraljevi govor, ki je na koncu slavila tako v kategoriji najboljšega igralca kot najboljšega filma in režije.