Lansko podelitev oskarjev, ki sicer ni bila med najbolj gledanimi, si je še vseeno ogledalo skoraj 38 milijonov ljudi. Malih zlatih trofej zmagovalcev ne postavijo pod žaromete samo za tisti večer, pač pa pomenijo vrata k (še večji) slavi, neprimerljivo večjemu obisku filma, kot bi ga imel sicer, in seveda ugled za vse, ki so imeli z zmagovalnim filmom kakršno koli povezavo. Kljub temu pa javnost ne ve praktično ničesar o 5.765 članih Akademije, ki vsako leto z glasovanjem pomagajo pisati zgodovino Hollywooda - organizacija Academy of Motion Picture Arts and Sciences seznama svojih članov ne objavlja. Uredništvo Los Angeles Timesa se je tako lotilo več mesecev trajajoče raziskave, v okviru katere jim je uspelo stopiti v stik in identificirati približno 5.100 članov.

"Moram reči, da niti ne vem, kdo vse je član Akademije," jim je za reportažo priznala celo ena izmed njenih članic (in letošnja nominiranka) Viola Davis.
Statistična raziskava LA Timesa razkrije še bolj homogen profil članov Akademije, kot smo ga pričakovali: nagrajence izbira druščina, v kateri je 94 odstotkov belopoltih članov in 77 odstotkov moških. Temnopolti Hollywood zastopata pičla dva odstotka članov Akademije, Latinskoameričane pa še manj kot to. Povprečen član ima 62 let; le 14 odstotkov članov je mlajših od 50 let.
Akademija se postavlja na mesto "najeminentnejše s filmom povezane organizacije", katere člani so "najuglednejši filmski ustvarjalci" na svetu. Njeni člani so v veliki meri še vedno dejavni (polovico smo na velikem platnu ali na malem zaslonu videli v zadnjih dveh letih), toda ker se članstvo podeljuje dosmrtno, je seveda tudi stotine takih članov, ki so že leta (ali pa desetletja) upokojeni. Še več, med člani so tudi taki, ki so medtem industrijo popolnoma zapustili, pa imajo še vedno pravico do glasovanja - med njimi so tudi nuna, lastnik manjše knjigarne in član mirovnih sil. Njihov glas šteje prav toliko kot glas Meryl Streep ali Stevena Spielberga.

Zabavne anomalije
Vseeno pa v Akademiji ne boste našli "vsakogar, ki kaj pomeni" na področju filma: v vrstah Akademije tako ni Woodyja Allena niti Georgea Lucasa, so pa zato nekatere druge, sicer slavne, a precej manj eminentne osebnosti, denimo, Pee-wee Herman, Meat Loaf, Vin Diesel in Lorenzo Lamas.
Pogovori s člani Akademije so razkrili tudi njihova različna mnenja o profilu organizacije: od stališča, da taka sestava zrcali, kakšni ljudje v Hollywoodu dobijo največ dela, pa do mnenja, da namen Akademije ni spodbujanje raznolikosti, ampak iskanje filmske odličnosti. Večina kljub temu trdi, da bi morala sestava organizacije bolj odsevati sestavo prebivalstva.
Žalostna resnica: Demografija filmskega sveta je v resnici takšna
Seveda pa se je treba zavedati, da je demografija celotne filmske industrije podobna demografiji Akademije: v cehu scenaristov je, denimo, le 17 odstotkov žensk. Če v precep vzamemo 250 najdonosnejših filmov lanskega leta, je med njihovimi producenti 25 odstotkov žensk, med režiserji pa le pet odstotkov. Ali, povedano z besedami režiserja Alexandra Payna (ki je letos nominiran za oskarja za režijo družinske drame Potomci): "Je komercialni, narativni film trenutno predvsem delo belopoltih moških? Na žalost da."
Nekdanji predsednik Akademije, scenarist Frank Pierson, zagovarja stališče, da morajo biti dosežki edino merilo za članstvo. "Ne vem, zakaj bi morala Akademija predstavljati celotno ameriško populacijo. Za to imamo nagrade po izboru ljudi (People's Choice Awards). Predstavljamo filmske ustvarjalce. Če odstopajo od demografske podobe naroda, pač odstopajo."
Spet drugi člani stojijo na drugem bregu debate. "Če je 12 odstotkov dežele temnopolte, bi moralo biti temnopolte tudi 12 odstotkov Akademije," trdi član in oskarjevec Denzel Washington.

Vprašanje diverzitete (oziroma pomanjkanja te) v povezavi z oskarji se vleče že vrsto let: leta 1996 je Jesse Jackson organiziral demonstracije, ker ni bilo nobenih temnopoltih nominirancev, češ da je to dokaz "izključevanja ras" v Hollywoodu. Podobne obtožbe so se znova pojavile lani, ko med 45 "glavnimi" igralskimi, režiserskimi in scenarističnimi nominiranci ni bilo niti enega samega predstavnika kake manjšine.
V 83 letih podeljevanja oskarjev je v igralskih kategorijah kipec domov odneslo manj kot štiri odstotke temnopoltih nominirancev. Za režijo je do zdaj oskarja dobila ena sama ženska, Kathryn Bigelow (za Bombno misijo).

Jezni Samuel L. Jackson
Potem ko je lanska podelitev minila tudi brez enega samega temnopoltega podeljevalca, je to Samuela L. Jacksona ujezilo do te mere, da je v elektronskem pismu za Times potožil: "Očitno ni v Hollywoodu NITI ENEGA temnopoltega igralca, ki bi bil sposoben brati teleprompter ali ki bi bil dovolj "hip" za Akademijo!"

Rasa seveda ni edina točka spora. Vodje studia Sony pictures so lani tožili, da "njihovo" Družabno omrežje oskarja za najboljši film ni dobilo predvsem zato, ker zgodba o nastanku Facebooka starejših članov Akademije preprosto ni zanimala. Podobno se letos šušlja, da je drama Extremely Loud & Incredibly Close v končno deveterico prišla predvsem zato, ker je "pisana na kožo" moškemu v srednjih letih. "To je film o tem, kako biti dober oče, kako biti dober sin. To je zgodba o pogovorih z očetom, ki jih nikoli nisi imel, kar je izrazito stvar moških v srednjih letih. To je nekakšno Polje sanj," je prepričan član Akademije in publicist Terry Press.
Po krivici spregledana Sramota?
Prav tako naj bi bila "žrtev demografije Akademije" seksualno eksplicitna drama Steva McQueena, Sramota, marsikoga je namreč presenetilo, da Michael Fassbender ni dobil nominacije za najboljšo moško vlogo. "Če bi bila povprečna starost članov okrog 40 ali 50 let, bi na površje gotovo priplavali filmi, kakršen je Sramota, izvrstno narejen film o tematiki, ki se je starejša populacija ne zgrinja gledat," opozarja (59-letna) članica Alfre Woodard.
Letos slika nominirancev ni tako zelo enobarvna: igralski nominaciji za najboljšo glavno oz. stransko vlogo sta si priborili Viola Davis in Octavia Spencer (Služkinje), na moški strani pa v Mehiki rojeni Demian Bichir (za A Better Life). No, vseh pet nominiranih režiserjev (in 21 producentov nominirancev za najboljši film) je še vedno belopoltih.
Če bi bilo več latinskoameriških članov Akademije, opozarja Bichir, bi bilo tudi več priložnosti za latinskoameriške igralce.