"Ko sem šel skozi življenje, sem nenadoma v groznem montažnem rezu vstopil v vojno; s svojimi očmi gledam vojno, čeprav v njej zares ne sodelujem, nisem pripadnik stranke, ne odzivam se z vstajo. A vojna se pogosto obrača k meni in jaz se do nje obnašam kot režiser. Kaj je bila moja ideja? Želel sem izpovedati usodo svoje dežele. Začel sem z ljubezensko zgodbo, ki se zaključi s Snom, ki se ne zaključi z Jutrom, ki je vojna in mir v vojni."

To so besede Mladomirja Puriše Đorđevića (1924), še zmeraj dejavnega filmarja in enega izmed protagonistov jugoslovanskega črnega vala, ki je ustvaril številne dokumentarne in igrane filme, med katerimi je kar nekaj nizkoproračunskih. Skozi čas pa je napisal tudi deset knjig in več kot sto zgodb.

Đorđević je otroštvo in mladostništvo preživel v rodnem Čačku, kjer je poleg prebiranja Čehova

in treniranja nogometa kot dijak realke redno obiskoval kino, v katerega so filmi prihajali z zgolj enomesečno zamudo od svetovnih premier.

Vojno obdobje in povojni ustvarjalni razcvet
Med vojno se je pridružil partizanski četi brez orožja, ki je nadzirala vlake, vendar je njenemu zajetju sledilo premeščanje iz zapora v zapor vse do konca vojne vihre, po kateri se je vrnil v rodni kraj. Tam se je zaposlil kot novinar in že kmalu je snemal novinarske reportaže. Leto 1947 pa je prineslo začetek posvečanja filmu - prebirati je začel filmsko literaturo in raziskovati montažne postopke, pri katerih glasba narekuje ritem filma, je za publikacijo Kinotečnik zapisala filmska strokovnjakinja Maja Krajnc.

Podpisal je več kratkometražnih dokumentarnih filmov, med njimi na primer Dekle z naslovnice (Devojka sa naslovne strane, 1958), On (1961), Mati, sin, vnuk, vnukinja (Majka, sin, unuk, unuka, 1965). Te stvaritve so že izkazovale zametke njegovega avtorskega sloga, h kateremu

sodi lirično intonirana obravnava vojne tematike z osredotočenostjo na mladostno zavzetost, soočeno s smrtjo.

Nastop črnega vala jugoslovanske kinematografije
Njegov opus v zgodovini jugoslovanskega filma spada v poglavje novega filma, ki je prineslo eksplozijo subjekta na mnogoterih ravneh in pomenilo začetek daljnosežnih sprememb. Dušan Stojanović, eden najvidnejših teoretikov tistega časa, trdi, da je novi film prinesel "mozaik" estetik in poetik, nerazdružljivo povezanih s socialnopolitičnim kontekstom v šestdesetih letih v socialistični Jugoslaviji.

Med pomembne tematske poudarke v obdobju jugoslovanskega novega vala sodi kritika kolektivne mitologizacije dosežkov vojne in revolucije, se pravi demitologizacija partizanstva. V razmišljanju avtorjev novega filma se je zgodil miselni obrat - pozneje slabšalno označen s krilatico "črni film" – v njihovih idejah in pristopu k ideologiji, tako da se lahko v tem smislu govori o etičnem preobratu, še piše Maja Krajnc.

Đorđevićeva poetična "tetralogija"
Tako se tudi Đorđević od siceršnje "partijske narative" oddalji že s svojimi zgodnjimi stvaritvami, vojno tematiko skozi subtilno prizmo pa preiskuje tudi v svojih štirih igranih filmih – Dekle (Devojka, 1965), Sanje (San, 1966), Jutro (1967) in Poldan (Podne, 1968). Vse tri povezuje Đorđevićev edinstven avtorski izraz, temelječ predvsem na dramaturgiji montažno povezanih fragmentov.

Po avtorjevih besedah so ti štirje igrani filmi "iz njega kar izleteli". Scenarij za Dekle je namesto ljubezenskega pisma sicer spisal v eni sami noči že leta 1958, medtem ko je Jutro na primer posnel v enem tednu. Tako po Dekletu, v katerem se skozi zgodbo dekleta, vojaka, fotografa in nemškega oficirja izriše subjektivno doživljanje vojne, nastopi Jutro, modernistično razdrobljena zgodba posameznikov partizanskega odreda, ki se zgodi na zadnji dan vojne in prvi dan miru v avtorjevem rodnem Čačku, beremo v besedilu Kinotečnika.

Temne sence vojne in vitalizem mladosti
Film Jutro, ki govori o temnih sencah vojne, je hkrati oda vitalizmu mladosti, saj ga prežemajo ludistično-poetični metatekstualni, intertekstualni in intermedijski elementi. Nato s filmom Sen Đorđević spet nadaljuje ljubezensko zgodbo,

v kateri je želel prikazati, o čem so sanjali v vojni in tako gre za ironičen prikaz teh sanj. Poldan prinese prevpraševanje boja med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, med Titom in Stalinom, so še zapisali v Slovenski kinoteki.

Retrospektiva Mladomirja Puriše Đorđevića, ki je za svoje delo prejel nagrade med drugim v Pulju, v Benetkah in Moskvi, se v Slovenski kinoteki začne drevi ob 19. uri.