Že majhna govorica, sprožena na eni izmed neštetih zabav, ki jih v teh mesecih pripravljajo za predstavnike industrije, ali pa e-pismo kakemu mediju je včasih dovolj, da "spotakne" film, ki ga stavnice uvrščajo na vrh seznamov morebitnih oskarjevskih favoritov. Najbolj so očitkom verodostojnosti seveda izpostavljeni biografski filmi oz. filmi, posneti po resničnih zgodbah (letos: 12 Years A Slave in Kapitan Phillips). Pri Vulturu so zbrali nekaj najglasnejših šepetanj, ki bi se v prihodnjem mesecu lahko razbohotili v "anonimne" protikampanje.

Protikampanja se je seveda najprej začela pri glavnem favoritu, 12 Years a Slave Steva McQueena. Že teden dni pred prvo premiero je New York Times objavil članek, v katerem so se spraševali, ali je Solomon Northup res napisal avtobiografijo, po kateri je bil film posnet (v resnici naj bi jo napisal belec, njegov asistent David Wilson). Članek je citiral tudi akademika, ki je ocenil, da knjiga ne "prestane niti testa avtobiografskosti niti literarnosti". Na račun filma se v Hollywoodu ponavljajo tudi očitki "negledljivosti" (češ da je preveč brutalen) in kritike na račun samega McQueena, ki da je v intervjujih preveč "popadljiv" in nepriljuden, da bi se priljubil glasujočim.

Igranje na sentimentalne strune
The Butler si z resničnimi zgodovinskimi dejstvi jemlje določene svoboščine, a to avtorji filma tudi mirno priznavajo. Film so "navdihnili resnični dogodki", torej življenje temnopoltega butlerja, ki je služil v več različnih predsedniških administracijah. Režiser Lee Daniels in scenarist Danny Strong sta ga preimenovala, mu "dala" družino in njegovo življenjsko zgodbo prikrojila tako, da je bolje upoštavala filmsko nit. "Nasprotniki" filmu tako ne oporekajo zgodovinske netočnosti, ampak domnevno manipulativno taktiko promocije. Šest produkcijskih podjetij, ki so film financirala, namreč menda širi idejo, da bi bila pomembna nagrada "primeren poklon" v zadnjem letu umrli producentki Lauri Ziskin.

Je kapitan Phillips junak?
Če ste videli istoimenski film Paula Greengrassa, je odgovor na istoimensko vprašanje enoznačen da. Govori se sicer, da bi člani posadke, ki se je ob njem morala soočiti s somalskimi pirati, trdili kaj drugega. Devet članov posadke tovorne ladje Maersk Alabama tožijo ladjedelniško podjetje za milijone dolarjev, češ da se kapitan Phillips ni zmenil za svarila, naj se drži stran od somalske obale in ladjo usmeril naravnost v vode, kjer kraljujejo pirati. "Prvo polovico filma sem samo sedel in se smejal v neprimernih trenutkih," je v imenu posadke za enega izmed blogov komentiral odvetnik posadke. "Vedel sem, da si bodo jemali svoboščine z resnico, ampak ne pa, da si bodo take!" Nekateri člani so za New York Post izjavili tudi, da je kapitan Phillips "aroganten" možak, s komer "nihče noče pluti", in da se njegova filmska gesta samožrtvovanja (prostovoljno zleze v rešilni čoln k piratom, op. n.) nikoli ni zgodila.

Ob takih in podobnih pričevanjih seveda ni presenečenje, da je tudi kapitan na voljo za intervjuje; po njegovih besedah je največja nepravilnost v filmu to, da v uvodu v Vermontu vidimo štiripasovne ceste, ki jih tam v resnici ni.

Tudi slaba kritika je lahko reklama
Promocija Philomene je dober primer potrditve slogana, da "slaba publiciteta ne obstaja". Potem ko je zgroženi kritik New York Posta o drami, ki tematizira sporno ravnanje Katoliške cerkve na Irskem v petdesetih, zapisal, da je "sovražen in dolgočasen napad na katoličane", je podjetje Weinstein to uporabilo za svojo kampanjo: gledalce pozivajo, naj "se odločijo sami".

Jabolko spora pri filmu je upodobitev krutih, ozkosrčnih redovnic, ki so mlado Philomeno Lee, potem ko je rodila nezakonskega otroka, prisilile v leta neplačanega suženjskega dela, njenega sina pa prodale najboljšemu ponudniku. "Resnična" Leejeva je na besnega kritika naslovila odprto pismo (najdete ga lahko tukaj), ki ga bodo deloma objavili tudi na celostranskem oglasu v Timesu.