A nenavadna novica sploh ni bila novica, temveč začetek radijske igre Vojna svetov Orsona Wellesa, ki je bila tako prepričljiva, da je ustvarila pravo medijsko paniko. Podobni strahovi so spremljali skorajda vsako uporabo kakšne nove tehnologije in jo še vedno: ob svojih začetkih računalniške igre, potem virtualno resničnost in različne aplikacije pametnih telefonov, pravi dr. Dejan Jontes s Katedre za medijske in komunikacijske študije FDV UL. Danes pa podobno lahko dvomimo o pristnosti tega, kar vidimo, predvsem zaradi rabe t. i. deepfake videov, torej ponarejenih videoposnetkov.

A kaj sploh so ponarejeni videoposnetki?
Ponarejeni videoposnetki, po angleško deepfake, je besedna zveza, ki jo danes vse pogosteje slišimo v povezavi z videi, za katere ne vemo, ali je njihova vsebina v celoti resnična. Angleška skovanka združuje besedni zvezi »deep learning«, kar pomeni globoko učenje – to je področje umetne inteligence, ki se ukvarja z nevronskimi mrežami –, in »fake videos«, torej ponarejeni videoposnetki. Kot poudarja dr. Vitomir Štruc iz Laboratorija za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko UL, je deep fake krovni izraz za več tehnologij: videoposnetek lahko ponaredimo tako, da obraz enega človeka prilepimo na telo drugega ali da s pomočjo imitatorja izbrana oseba govori tisto, česar sicer ne bi. Tovrstni videoposnetki se tako uporabljajo predvsem za politično manipulacijo in javno sramotenje znanih oseb.

Prav zato je dobro vedeti, kako takšne videe lahko prepoznamo. Če so posnetki slabše kakovosti, povprečen uporabnik videovsebin težko loči med realnim in ponarejenim obrazom; pri visokokakovostnih posnetkih pa je takšne videovsebine lažje prepoznati. Dr. Štruc pojasnjuje, da je lahko na ponarejenem posnetku obraz postavljen na zelo abstraktno ozadje, ima dvojne obrazne črte ali druge nesmiselne dodatke.

Poleg ponarejenih videoposnetkov pa se s spreminjanjem obrazov ukvarja tudi anonimizacija obrazov, za katero stoji podobna tehnologija. V nasprotju s ponarejenimi videoposnetki je njena vloga v tem, da s popačenjem obraznih potez uporabnike zaščiti pred sistemi za prepoznavanje obrazov. V Laboratoriju za računalniški vid na Fakulteti za računalništvo in informatiko se z anonimizacijo obrazov ukvarja doktorski študent Blaž Meden, ki poudarja, da je anonimizacija postopek, ki s posnetkov izbriše tiste lastnosti človeka, ki so vezane na njegovo identiteto. Njegov originalni obraz tako nadomesti generični. Ta se zato uporablja pri posnetkih ljudi, katerih identiteto želimo zaščititi, ali kadar želimo, da ostanejo obrazi nastopajočih neprepoznavni.

Ponarejeni videoposnetki z rabo, ki je večkrat povezana z negativnimi kot pozitivnimi nameni, lahko še dodatno zamajejo naše zaupanje v pristnost videnega in slišanega, predvsem tistega, kar najdemo v spletnem okolju. A so, kot pravi dr. Jontes, pretirani strahovi o vplivu, ki bi jih lahko tovrstni videi imeli na dogajanje v političnem svetu, odveč. Kakšne sledi pa bo njihova uporaba v resnici imela na uporabnike in na celostno medijsko krajino, pa bo, tako kot pri vsaki drugi rabi tehnologij, pokazal čas.