Dokumentarec, ki je nastal pod okriljem Dokumentarnega programa Televizije Slovenija, si lahko danes ob 20.50 ogledate na 1. programu. Odisejada dr. Milčka Komelja skozi izbrana poglavja likovne umetnosti, a tudi lastnega življenja, kot so dokumentarec opisali ustvarjalci, je nastala po idejni zasnovi Komeljeve dolgoletne življenjske sopotnice Nade Šumi in v režiji ter po scenariju Alme Lapajne.
Komelj slik in kipov ne razlaga, ampak stopa z njimi v dialog. V življenju ni lepšega kot živeti zatopljen v knjige, umetnine, se pogovarjati z dušami ustvarjalcev, se pravi živeti v vseh časih in obdobjih, a ob tem ostajati pri sebi, je prepričan zdaj že upokojeni profesor umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti, ki je svoj edinstven, iskren in odprt pogled na umetnost prenesel številnim generacijam študentom. Njegov esej Rembrandtova tožba je marsikateremu mlademu umetnostnemu zgodovinarju korenito spremenil pogled na umetnine, v katerih so – tako kot Milček Komelj, uvideli "živa bitja eksistence, in ne zgolj omrtvela pričevanja zgodovine".
K nizozemskemu velikanu se Komelj večkrat vrne in tako kot pred 20 leti, ko se je znašel pred Rembrandtovim avtoportretom v dunajskem Umetnostnozgodovinskem muzeju, se z njim pogovarja kot s starim znancem, celo s prijateljem. Ob Komeljevi tožbi prijatelju na sliki, ki mu je tedaj zaupal svoje obžalovanje, da vsega življenja ni mogel posvetiti umetnosti, se težko ne nasmehnemo. Redkokdaj namreč srečamo človeka, čigar življenje bi bilo bolj prežeto z umetnostjo v najširšem pomenu besede. Že od malih nog pronica skozi vse pore njegovega bitja, njegove nemirne oči razkrivajo nenehno motrenje lepote skrivnostnosti sveta.
Nenehno prenavljanje mladosti
Ljubezen do umetnosti mu je vcepil že oče. Bogo Komelj je bil upravnik novomeške študijske knjižnice Mirana Jarca in mladi Milček je bil vedno obdan s knjigami, slikami, kipi, že desetletja mrtvimi in še živimi umetniki, ki jih je občudoval kot nekakšne bogove. Spoznal je Jakoba Savinška, Nika Županiča, Antona Podbevška in druge. Ko se danes ozre po svojem življenju, ga vidi kot nenehno prenavljanje mladosti. "Umetniki so drugi, ista pa ostaja ustvarjalna strast."
Da se je vpisal na študij umetnostne zgodovine, je bil zaslužen Peter Breščak, ki ga je večer pred vpisom na fakulteto prepričal, da tu leži njegovo poslanstvo. Komelj je sprva želel postati slikar, česar pa niso pozdravili starši, zatem je želel študirati slovenščino in ruščino, na koncu pa sta njegov mladosten ogenj in želja po ustvarjanju prinesla prijetno svežino v slovensko umetnostno zgodovino. Pisal je o slikarstvu in umetniki so ga sprejeli kot slikarja, ki z besedami piše o njih. Sezuj čevlje, hodi po travi in riši, mu je svetoval Janez Bernik. In to je tudi počel, nekje med sanjami in resnico, pravi. Komelj si nikoli ni delal načrtov, srečo je našel v umetnosti, tako risanju kot pisanju o umetninah. Prepričan je, da ni potrebe, da tisto, kar nas žene, uresničujemo ob poklicu, ampak je pomembno, da nas notranje ohranja žive in mlade.
Med sanjami in resničnostjo
Komelj, ki je odraščal v umetniško plodovitem novomeškem okolju, je 1984 doktoriral s tezo o mladem Božidarju Jakcu, sedem let je redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, tri leta manj izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Opus njegovih esejev, likovnih kritik in monografij je zajeten, njegova prezenca v umetnostnozgodovinski stroki velika, vendar dokumentarni portret se naštevanju takšnih dosežkov izogne. Protagonista raje išče z lirično iskrenostjo, ki jo prepoznamo v Komeljevih zapisih, in z njegovo zasanjanostjo, ki si roko vedno podaja z resničnostjo.
Po izbranih poteh likovne umetnosti
Dragoceni trenutki, ko portretiranec razlaga o Lamutovem pogledu na Novo mesto, Kraljevi Zadnji večerji, o Miheličevem Kurentu, Bernikovem Izgubljenemu sinu ali pa Beerovem novejšemu platnu, nas popeljejo med vrstice njegovih Potez in Obrazov. S spominjanjem na premišljenega in iščočega Bogdana Borčiča, vihravega Vladimirja Lamuta in Pogačnikov občutek dolžnosti, da se njegova pričevanja ne bi izgubila naslednjim generacijam, pa popelje skozi nekaj pomembnih poglavij slovenske umetnosti 20. stoletja.
Pri nastanku dokumentarnega filma so sodelovali še direktorja fotografije Bojan Kastelic in Aleš Živec, zvokovni mojster Frane Povirk, oblikovalec glasbe Blaž Šivic, mojster zvokovne obdelave Robert Sršen, montažer Milan Miloševič in producentka filma Tina Rakoše, producent Dokumentarnega programa Jaka Hemler in urednik Dokumentarnega programa Peter Povh. Mladega Milčka Komelja igra Lovro Novak.
V ljubezen zaljubljena družina
O Milčku Komelju slišimo v filmu spregovoriti le njegovega sina dr. Miklavža Komelja. Prav tako pesnik in umetnostni zgodovinar, spregovori o očetovem nenehnem prehajanju med vizijskim in realnim, s spominjanjem lastnega otroštva, ko je bil obdan s številnimi slikarji in kiparji, ter z očetovim razmišljanjem o umetnosti pa pokaže, kako sorodno je bilo okolje, v katerem je odraščal, formativnim letom očeta. Otoki svetlobe tako niso le portret večnega sledilca lepote, ampak tudi v umetnost zaljubljene družine, ki je to naklonjenost prenašala iz generacije v generacijo, kakor je Rembrandt z otoki svetlobe obsijal obraz svojega sina Titusa med branjem.
Bistvena je ljubezen, pravi Milček Komelj, iz nje je zrastla vsa pomembna ustvarjalnost, o tem sta govorila Rihard Jakopič in Božidar Jakac, o tem so pisali že srednjeveški pisci. "Samo iz ljubezni se lahko rodi pristen odnos, umetnost pa je materializirana, poduhovljena ljubezen."
Maja Kač
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje