Ettore Scola je dobitnik številnih filmskih nagrad; večkrat so njegovo delo prepoznali v Cannesu, na Berlinalu, za Poseben dan je bil nagrajen z zlatim globusom, nominiran pa tudi za oskarja za najboljši tujejezični film. Foto: EPA
Ettore Scola je dobitnik številnih filmskih nagrad; večkrat so njegovo delo prepoznali v Cannesu, na Berlinalu, za Poseben dan je bil nagrajen z zlatim globusom, nominiran pa tudi za oskarja za najboljši tujejezični film. Foto: EPA
Poseben dan
Njegov najbolj znan film je verjetno Poseben dan, v katerem sta leta 1977 zaigrala Sophia Loren in Marcello Mastroianni. Foto: false
Na lanskem Rimskem  festivalu se je italijanski igralec Pierfrancesco Diliberto - Pif takole poklonil italijanskemu filmskemu velikanu.
Na lanskem Rimskem festivalu se je italijanski igralec Pierfrancesco Diliberto - Pif takole poklonil italijanskemu filmskemu velikanu. Foto: EPA

Režiser je umrl v torek na rimski polikliniki, kjer je od nedelje ležal v komi.
Ettore Scola je v filmsko industrijo leta 1953 vstopil kot scenarist, prvo priložnost za režijo pa dobil leta 1964, ko je posnel deveterico vinjet Se permettete parliamo di donne (Če dovolite, se pogovorimo o ženskah), v katerih je Vittorio Gassman odigral ravno toliko zapeljivcev.

Zaslovel je desetletje pozneje, najprej s filmom C'eravamo tanto amati (Tako zelo smo se ljubili), za katerega je leta 1975 prejel zlato nagrado Mednarodnega moskovskega filmskega festivala. Komično dramo, v kateri prek zgodbe treh partizanov slika podobo povojne Italije, je posnel kot poklon svojemu učitelju, enemu osrednjih predstavnikov italijanskega filmskega neorealizma Vittoriu De Sicu. Leta 1976 je nase opozoril še s filmom Grdi, umazani, zli, za katerega so ga v Cannesu nagradili za najboljšo režijo.

Svetovno slavo mu je prinesel Poseben dan, v katerem sta Sophia Loren in Marcello Mastroiani nastopila v vlogi poročene ženske in homoseksualnega soseda, ki se spoznata na dan, ko Adolf Hitler prvič obišče Benita Mussolinija. Drama je bila nominirana za najboljši tujejezični film, osvojil zlati globus (Mastroianniju pa prinesel nominacijo za najboljšega igralca), francosko nagrado cesar in nominacijo za cansko zlato palmo. Drugo nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film mu je prinesel film Družina (La famiglia), v katerem sledi italijanski družini od leta 1906 do 1986, prek zgodbe, ki se v celoti odvija v enem samem stanovanju, pa raziskuje spremembe, ki jih je prešla Italija v 20. stoletju.

Ameirški zlati kipec se mu je sicer izmuznil, zato pa je bil reden nagrajenec evropskih filmskih festivalov. Scolove filme so določali sočutnost, tišina in socialna kritičnost. Od nekdaj se je deklariral za levičarja, ki dela politične filme.
Slovo od filma
Režiser, ki je v svoji karieri sodeloval z velikani italijanske kinematografije, kot so Federico Fellini, Roberto Rosselini in Vittorio de Sica, se je pred slabimi petimi leti poslovil od filmske industrije, saj z njo ni čutil več povezanosti.

Prestar sem, da bi še naprej deloval znotraj industrije, ki jo vodi tržna politika, je tedaj dejal Scola, ki se je sicer leta 2011 pripravljal na snemanje filma z Gerardom Depardieujem, a si je zadnji hip premislil. "Nisem želel postati ena od tistih ostarelih dam, ki nosijo visoke pete in si šminkajo ustnice, zato da bi ostale v družbi mlajših," je dejal režiser, ki je pozneje pri nekaj projektih sodeloval še kot scenarist, leta 2013 pa je na podlagi lastnih spominov vendarle posnel tudi portret svojega vzornika in prijatelja Federica Fellinija (Che strano chiamarsi Federico).

Renzi je ob žalostni zapisal, da je znal Scola izjemno in kot britev natančno secirati Italijo, njeno družbo in spremembe, ki jih je prešla. Italijanski minister za kulturo in turizem Dario Franceschini je tvitnil: "Velik učitelj, čudovit človek, mlad, čisto do zadnjega dne." Francoska igralka Frédérique Bel pa je na svojem profilu režiserju v slovo objavila sliko filmskega poljuba Marcella Mastroiannija in Sphie Loren.