Narodno galerijo so ob ustanovitvi poimenovali akropola slovenskih lepih umetnosti in najvišja umetnostna ustanova naroda. V filmu o njenem simbolnem pomenu nekoč in danes zgodbo pripovedujejo zaposleni v galeriji, predstavniki sorodnih umetnostnih institucij in obiskovalci.

Ustvarjalci so obiskali tudi Prago ter iskali povezave med našo in češko Narodno galerijo.

Naslov sta filmu dala zakonca Malešič
Naslov dokumentarnega filma Razkošje lepega je povezan z zakoncema Malešič iz Kamnika, članoma Društva prijateljev Narodne galerije in navdušenca nad lepim, ki skozi film vodita v svet umetnosti prek svoje življenjske zgodbe in spominov.

Scenarij za dokumentarec je pripravil Andrej Doblehar, režiral ga je Aleš Žemlja. Direktor fotografije je Bernard Perme.

Pred premiero je zanimive podrobnosti o ozadju in nastajanju dokumentarnega filma pojasnil scenarist Andrej Doblehar.

Kako sta gospa in gospod Malešič povezana z zgodbo Narodne galerije? Zakaj ste izbrali prav njiju?
V Narodni galeriji lahko med obiskovalci srečamo vse generacije, še prav posebno pozornost pa namenjajo mlajšemu in starejšemu občinstvu. Škrat Gal je zaščitni znak dejavnosti za otroke, ki dobro poznajo verze Svetlane Makarovič in ilustracije Kostje Gatnika in se radi ustvarjalno družijo v Galovem brlogu, ki so ga uredili ob zadnji prenovi Narodnega doma. Za starejše obiskovalce je veliko možnosti za oglede razstav in strokovne ekskurzije, ki jih organizirajo v sklopu Društva prijateljev Narodne galerije. Ti dogodki so zelo priljubljeni in mesta na njih so velikokrat zasedena v enem dnevu. Tema skupinama obiskovalcev galerije smo posebno pozornost namenili tudi ustvarjalci filma. Izbrali smo deklico Emo, s pomočjo katere smo vstopili v otroški svet dojemanja umetnosti, med starejšimi pa zakonca Malešič iz Kamnika, ki sta ena najbolj zvestih obiskovalcev dogodkov in velika ljubitelja umetnosti. V filmu sta predstavila svoje otroške spomine, ki so zaznamovali njun odnos do lepega, čeprav sta pozneje opravljala poklic v zdravstvu. Iz njunih besed pa tudi izhaja naslov filma Razkošje lepega, saj pravita, da je umetnost razkošje, ki si ga rada privoščita.

Je vloga Narodne galerije samo v pos(r)edovanju lepega?
Umetnost vseh časov je nastajala v določenem družbenem in kulturnem kontekstu ter se je nanj odzivala in ga komentirala. Vendar so se takšne neposredne vsebinsko-didaktične naloge umetnosti preteklih stoletij spremenile z razvojem umetniških izraznih sredstev, sploh če pomislimo na konceptualno umetnost ali performans, kjer klasična likovna sredstva in akademska estetiziranost nista več temelj umetniškemu delu. V primeru Narodne galerije seveda govorimo o slikah, kipih, umetnoobrtnih izdelkih, grafiki, fotografiji … torej klasičnih likovnih delih, ki so nastajala vrsto stoletij in jih danes hranijo kot našo premično kulturno dediščino. Predstavljanje tega bogastva je še vedno osrednja naloga naše Narodne galerije, hkrati pa v svoj program vključujejo tudi različne programe, ki ne samo posredujejo, temveč varujejo, raziskujejo, komentirajo ta dela in jih s tem umeščajo tako v zgodovinski kot sodobni čas. Narodna galerija niso samo stalne zbirke in občasne razstave, ampak še mnogo več!

Zakaj ste našo Narodno galerijo primerjali ravno s Češko? Kje so stičišča in kje se razlikujemo?
V filmu nismo želeli predstaviti kronologije razvoja Narodne galerije, to so v šestdesetih letih obstoja nacionalne televizije predstavili že večkrat. Želeli smo zgraditi simbolno zgodbo, v kateri bi spoznali, kaj je pomenila galerija ob ustanovitvi in kakšna je njena vloga danes. Ustanoviteljem so se postavljala vprašanja, kakšna naj bo galerija in kaj naj jo ločuje od drugih sorodnih evropskih ustanov, prav takšna vprašanja pa se postavljajo tudi obiskovalcem evropskih muzejev – zakaj imamo pri nas takšne zbirke, v tujih mestih pa drugačne, morda večje in atraktivnejše? Zato smo se odločili, da v film vključimo tudi to primerjavo, in Narodna galerija v Pragi se nam je zdela idealna za to, zlasti če pomislimo na stoletne kulturne vezi in skupno sobivanje v avstro-ogrski monarhiji. Praga je kljub temu v zgodovini imela status evropske prestolice, bila je tudi cesarsko mesto in v določenih dobah eno središč umetnostnega razvoja, zato so njihove zbirke zelo bogate, lahko rečemo na svetovni ravni. In še ena zanimivost – prvo gostovanje naše Narodne galerije v tujini je bilo leta 1927 prav v Pragi.

Kaj je bila za vas prelomna točka, ko ste vzljubili umetnost? Vam je bliže klasična ali sodobna umetnost? Je to kot razlikovanje kulture in pop kulture?
Umetnost sem vzljubil že v otroštvu, sprva sem se tudi sam poskušal v likovnem ustvarjanju, vendar sem pozneje to opustil. Po izobrazbi sem umetnostni zgodovinar in etnolog, študiral pa sem tudi konservatorstvo, zato sem bolj zavezan dediščini in klasični umetnosti, takšne teme pokrivam tudi pri svojem delu v Kulturnem in umetniškem programu TV Slovenija. S tem mislim takšno umetnost, ki temelji na tradicionalnih likovnih sredstvih, in to seveda niso samo gotske Madone, baročni mitološki prizori ali impresionistične krajine, sam imam zelo rad evropske moderniste zgodnjega 20. stoletja ter slovenski ekspresionizem in zgodnjo abstrakcijo; občasno pa tudi kuriram razstave sodobnih likovnih ustvarjalcev. Odkar pomnim, sta me zanimali klasična likovna in glasbena umetnost, nič pa nimam proti dobri pop kulturi, ki jo rad spremljam, vendarle pa med njima ne moremo potegniti enačaja.