Film je leta 2001 v Cannesu prejel nagrado ekumenske žirije in medaljo Federica Fellinija. Gre pa za zgodbo o Nafas, mladi novinarki iz Afganistana, ki kot begunka živi v Kanadi, in življenju v Afganistanu danes. Nafas se vrne v Afganistan, da bi rešila svojo sestro, ki namerava narediti samomor, in ji pomagala v Iran, kjer ženske le nekoliko bolj spoštujejo kot v Afganistanu.

Gre za politično dramo, mešanico poetičnega in dokumentarnega pristopa, ki iz prve roke poroča o zapletenem družbenem položaju v Afganistanu pod vladavino talibanov.

Od upornika do umetnika
Mohsen Mahmalbaf se je rodil leta 1957 v Teheranu. Ker so bili zelo revni, se je zaposlil pri osmih letih in tako podpiral svojo družino. Pri petnajstih letih je bil dejaven v islamistični milici, dve leti kasneje pa so ga aretirali, ker je poskusil razorožiti policista. V zaporu je bil štiri leta in pol, v tem času pa se je tudi bolje izobrazil, kar ga je vodilo stran od politike in proti umetnosti. Začel se je ukvarjati s pisanjem in snemanjem filmov. V svoji karieri je Mahmalbaf v porevolucionarnem Iranu posnel več kot 20 celovečernih in kratkih filmov, njegova literarna dela pa so med drugim prevedena tudi v arabski, turški, kurdski, angleški, francoski in italijanski jezik.

Mohsen Mahmalbaf je v Teheranu ustanovil filmsko šolo in se posvetil poučevanju manjšega števila izbranih učencev. Med njegovimi učenci je tudi njegova hči Samira, ki se je leta 1998 pri osemnajstih letih s filmom Jabolko kot najmlajša režiserka v zgodovini uvrstila v uradni program festivala v Cannesu.