Koprodukcijski film, ki je nastal v sodelovanju Velike Britanije, Tajske, Francije, Nemčije in Španije, je zgodba o starem "stricu Bunmiju" z odpovedujočimi jetri, ki sklene svoje zadnje dni preživeti na deželi, obkrožen s svojimi bližnjimi. Mistični elementi se v film vpletejo z nenadno pojavitvijo duha njegove pokojne žene in prihodom sina, ki se domov vrne v ... nečloveški obliki. Virasethakul je med letošnjim obiskom Cannesa (sicer je stari znanec festivala) povedal, da je z mislimi predvsem pri trenjih med vladnimi silami in rdečesrajčniki, ki pretresajo njegovo domovino.
"Rad bi se zahvalil svojima staršema, ki sta me pred tridesetimi leti v našem malem mestu peljala v kino, premlad sem bil, da bi razumel, kaj se dogaja na platnu," se je v svojem govoru spominjal Virasetakul. "Nisem razumel koncepta kina. Po tej nagradi mislim, da mi je malo bolj jasno, a film zame še vedno ostaja skrivnost. Ta skrivnost nas sili, da se vračamo in delimo svoj svet."

Veliko nagrado (grand prix) je dobil eden izmed pogosteje omenjanih favoritov, alžirsko-francoski film Des hommes et des dieux (O možeh in bogovih) režiserja Xavierja Beauvoisa, posnet po resnični zgodbi sedmih francoskih menihov, ki so bili leta 1996 v alžirski državljanski vojni obglavljeni.

Najboljši režiser je postal Mathieu Amalric (ja, to je prav tisti, ki je v bondijadi iz leta 2008, Kvantum sočutja, igral zlobneža Dominica Greena), ki se je kot režiser (ne prvič) preizkusil s filmom Tournée (Turneja). v njem tudi igra, in sicer direktorja po Franciji potujoče ameriške skupine erotičnih plesk.

Najboljši scenarij je šel prav tako v roke favorita, Lija Čang Donga, scenarista Poezije, južnokorejske melanholične drame o starki, ki se spopada z alzheimerjevo boleznijo. Najboljša igralka pa ni protagonistka Poezije, kot so nekateri napovedovali, ampak letošnja festivalska muza (njen obraz je le na uradnem plakatu) Juliette Binoche, ki si je priznanje zaslužila z vlogo v Copie Conforme, najnovejšem izdelku iranskega mojstra Abasa Kiarostamija. V svojem zahvalnem govoru je opozorila na stisko iranskega režiserja Džafarja Panahija, ki bi moral biti v festivalski žiriji, a se je že marca v domovini znašel za zapahi. Binocheva, ki je v rokah držala tablico s Pahahijevim imenom, je pozvala k izpustitvi dobitnika številnih mednarodnih priznanj, ki je na lanskih spornih volitvah, ki so islamsko republiko pognale v mesece političnih nemirov, podprl opozicijskega vodjo Mira Hoseina Musavija.

Najboljša igralca sta letos dva
Na moški strani je prav tako slavil oskarjevec (Binocheva ima zlatega moža po zaslugi Angleškega pacienta, on zaradi filma Ni prostora za starce), Javier Bardem. Svojo nagrado - dobil jo je za vlogo v filmu Biutiful mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja - si je moral razdeliti z Italijanom Eliom Germanom (za vlogo vdovca v filmu Naše življenje Daniela Luchettija).

Nagrada žirije
Med pomembnejšimi je tudi nagrada žirije: prislužil si jo je Un Homme Qui Crie (Kričeči moški), prvi čadski film, ki se je kdaj potegoval za zlato palmo. Film režiserja Mahmata Saleha Harouna je zgodba o neštetih ponižanjih nekdanjega plavalskega prvaka, ki poskuša preživeti državljansko vojno.

Kratko, a sladko
Zlato palmo podelijo tudi kratkemu filmu: letos je čast doletela petnajstminutni francoski film o potepuških psih Chienne d'histoire (režija: Serge Avedikian). Nagrado žirije v isti kategoriji so namenili Fridi Kempff oziroma švedsko-danskemu filmu Micky Bader (Micky Kopalec).

Leto brez presežkov
Ne gre zato, da bi bilo v letošnjem izboru veliko v nebo vpijočih katastrof, a z dovršenim lanskim programom (ki je dvigoval prah s von Trierjevim Antikristom in francoskim zaporniškim trilerjem Prerok) se tokratni Cannes vendarle ne more meriti, se strinjajo novinarji, ki so se na Azurno obalo nagnetli z vsega sveta. Delno je za tak izkupiček kriv koledar: nekaj bolj težko pričakovanih filmov preprosto ni bilo pravočasno končanih in tako se bo s premierama novih filmov Terrencea Malicka in Sofie Coppole septembra okitil beneški filmski festival.