Komisarka si želi predvsem več filmskega ustvarjanja v Evropi, se pravi tudi slovenskih filmov - kajti po njenem mnenju so filmi hrbtenica kulturne raznovrstnosti na stari celini. Povprašali smo jo, kaj pravi na spore v slovenski filmski stroki, kako bi zaustavila spletno piratstvo in kaj si, seveda, misli o naših filmih.

Izrazili ste svojo zaskrbljenost nad dogajanjem v vodstvu Filmskega sklada. Kot zunanja opazovalka, kje vidite bistvo problema in kakšno rešitev predlagate?
Srž problema je vprašanje neodvisnosti filmskih ustvarjalcev, ki so kljub vsemu še vedno odvisni od finančne in druge pomoči. Na žalost v zvezi s slovenskim Filmskim skladom opažamo nepravilnosti, s katerimi sem se imela priložnost pobliže seznaniti med svojim nedavnim obiskom. Trdno sem prepričana, da so neodvisni filmski ustvarjalci in redno, nepristransko dodeljevanje javnih sredstev ključnega pomena za krepitev evropskega filmskega sektorja in kulturne raznolikosti. Slovenski kulturni minister mi je med najinim srečanjem zagotovil, da bodo v to smer zdaj storjeni tudi konstruktivni koraki.

Ste morda pobliže seznanjeni s sodobno slovensko kinematografijo? Ali več sredstev posledično vedno pomeni tudi boljše filme?
Vitalnost slovenskega filma, ki je v zadnjem letu na evropskih festivalih dobil kar nekaj nagrad, je name naredila velik vtis. Kar se tiče njegove umetniške vrednosti, pa menim, da ni mesto politika, da izreka vrednostne sodbe. Sodimo pa lahko odzive na film, med katere štejemo seveda tudi njegov zaslužek. Zato mislim, da je treba denarna sredstva, bodisi na državni ali na evropski ravni, razdeliti na področja, kjer bi se lahko odprla nova tržišča; to smo na primer naredili s programom MEDIA 2007. Jasno je, da mnogi evropski filmi brez podpore EU ne bi segli čez domače meje (ali pa sploh ne bi bili nastali). Če ima film več možnosti za prikazovanje v tujini, ima seveda tudi večje možnosti za mednarodni uspeh.

Ali je nezakonito izmenjavo datotek prek spleta, ki je v zadnjih letih povzročila velik upad v številu kinoobiskovalcev, sploh mogoče zajeziti? Ali razširjena distribucija, ki jo filmi na ta način dobijo, do neke mere odtehta kršenje avtorskih pravic?
Ustanovna listina Film Online, ki so jo maja 2006 na canskem festivalu podpisale številne pomembne figure filmske industrije, je sprožila tehten dialog med filmsko industrijo in telekomunikacijskim sektorjem. Distribucija filmov prek spleta filmski industriji ponuja nove možnosti, tako kar se tiče dostopa do drugačne ciljne publike kot tudi do mednarodnih tržišč. Ustanovna listina določa zakonite načine razširjanja filmskih vsebin prek spleta na uporabniku prijazen način.

V Evropi se domači filmi, ki se ne morejo zares meriti s hollywoodskimi "blockbusterji", borijo za preživetje. Bi se dalo ta trend kako obrniti?
Osebno me ni preveč strah za preživetje evropskega filmskega sektorja - poglejte na primer vzpodbudne številke Evropskega Avdiovizualnega observatorija, ki kažejo, da so v letu 2006 28 odstotkov zaslužka v evropski kinodvoranah pomenili evropski filmi; v produkciji je bilo 862 filmov. Prav tako ne gre pozabiti na mednarodni uspeh evropskih filmov, na primer nemške drame Življenje drugih, ki je nastala tudi s pomočjo programa MEDIA in je nato dobila oskarja za najboljši tujejezični film.

Te vzpodbudne statistike seveda ne pomenijo, da je sedaj čas za spanje na lovorikah. Prav zdaj skušamo izboljšati zveze med EU ter Južno Ameriko in Jugovzhodno Azijo ter tako odpreti pot evropskemu filmu na njihove trge. Trdno sem prepričana, da ima evropski film zaradi svoje bogate kulturne dediščine in raznolikosti velik potencial za vpliv na globalni ravni - če ga le pospremimo pri teh prvih korakih.

A. J.