Vanity Fair je danes na svoji spletni strani objavil prispevek, ki ga je Junger napisal v obliki pisma, naslovljenega na prijatelja, ki je v sredo v Misrati, sodeloval pri novem multimedijskem projektu, umrl v eksploziji ročne bombe. Junger in Hetherington sta sodelovala pri snemanju filma Restrepo, ki je dokumentiral življenje ameriških vojakov v Afganistanu in ki je bil letos v sekciji dokumentarnih filmov nominiran tudi za oskarja.

"Tim, kolega, kaj naj rečem?" začenja svoje pismo Junger. "Prvih nekaj ur so bila poročila dovolj zmedena, da sem lahko upal, da ni morda nobeno od njih resnično, a na koncu so se zgostila v kratko, neusmiljeno poved: medtem ko si dokumentiral premike uporniških sil v Misrati, te je zadel del šrapnela, zaradi katerega si izkrvavel še na poti v bolnišnico."

"Tega nisi mogel vedeti, ampak pozneje tistega dne je umrl še en tvoj stanovski kolega, fotograf Chris Hondros. Predstavljam si te na tovornjaku, v družbi še treh ranjenih kolegov. Vidim mlade može z ruticami na glavi in orožjem v rokah, vsi kričijo in šofer s svojim prenatrpanim avtomobilom divja po natlačenih ulicah, da bi vas pravočasno spravil v bolnišnico. Ni mu uspelo."

Junger piše še, da ni pred sredo še nikoli slišal za Misrato, da pa kljub temu razume prijateljevo potrebo, biti v samem vrelišču dogajanja. "Kar naprej sva se pogovarjala o nevarnosti, lepotici, v katero sva bila oba zaljubljena, kajne? Tista, zaradi katere sva se počutila najbolj živa, nekaj posebnega. Vedno sva poskušala od nje izprositi še en ples, za katerega ne bi bilo treba nič plačati."

"Vsi tisti tihi, zaupni pogovori, ki sva jih imela v Afganistanu: kje narediti obhod, kako ravnati v primeru napada, kako se zaščititi. Tako pameten si bil glede teh zadev - tako pameten, da sem te zafrkaval, da te je v bistvu strah. Jasno, da te je bilo strah - groza te je bilo. Obeh naju je bilo. Bila sva preplašena in bila sva zaljubljena in na koncu je izbrala tebe."

Junger je prepričan, da prijateljeva smrt ni bila zaman. "Imel si zelo jasno vizijo o svojem življenju, ki je vključevala tudi tvojo smrt. Ne bi bilo treba, a tako se je izteklo. Tako žal mi je, Tim. Kake razprave bi lahko imela o tvojem najnovejšem podvigu. Jezus, tako bi kričal nate, ampak to tako ali tako že veš. S tem, da sva se jezila drug na drugega, sva se varovala, si preprečevala, da bi drugi naredil kaj preveč neumnega."

V Veliki Britaniji rojeni Tim Hetherington je pred svojo zadnjo potjo povedal, da bi "rad posnel film o odnosu mladih moških do nasilja. "Izhajal si iz predpostavko, da fantje na bojnem polju posnemajo slike, ki so se jim vtisnile v podzavest - prizore iz filmov, fotografije drugih mož v drugih bitkah. Imel si idejo, da bi ciklično preklapljal med svetom podob in svetom vojakov, ki se nenehno spreminja in krepi s tem, da se ena vojna neizogibno preliva v naslednjo."

Junger je sicer poudaril, da Hetheringtonov projekt ni bil vreden toliko, da bi človek zanj umrl, da pa je bil gotovo ena najboljših idej, kar jih je njegov prijatelj kdaj imel.