"Bilo je obdobje v moji karieri, kjer sem se srečeval z vlogami nasilništva in tam sem igral zlobne like. V vsaki nadaljevanki mora obstajati tudi kakšen "bad guy". Toda ne bi mogel reči, da sem bil samo to," je poudaril v pogovoru za MMC igralec. Po vlogah v filmih, kot so Porno film, Hvala za Sunderland, Rezervni deli se tokrat predstavlja v neobremenjeni televizijski nadaljevanki, ki je na sporedu vsako nedeljo zvečer na Televiziji Slovenija.

S Petkovškom smo se srečali v ljubljanskem Ziferblatu (ki ga ravno danes predstavljamo v okviru projekta Prostor in pol), za katerega pravi, da je prav prostor, ki mu je všeč, ker je celoten koncept - plačevanje za čas - zunaj običajnih okvirjev mišljenja. In prav drugačno mišljenje, pravi sam, lahko reši ljudi iz krize.

Za slovenske nadaljevanke velja nenapisana kritika, da so preveč zadržane in preveč obremenjene s stereotipi. Že sama grafika na uvodu Naš vsakdanji kruhek nas popelje nazaj kakšnih deset, dvajset let nazaj. V čase, ko so se na malih zaslonih izpisovali naslovi Forsthaus Falkenau (Gozdarska hiša). Koliko je po vašem mnenju serija obremenjena s stereotipi?
Nisem se toliko poglabljal v analizo, toda serija se mi ne zdi stereotipna. Je povprečna zgodba. Zanimivo: po prvi epizodi so ljudje pričakovali, da bo zgodba bolj komplicirana. Ampak ko sem jo prvič gledal prejšnjo nedeljo, sem jo doživel kot preprosto nadaljevanko, ob kateri se lahko celo malo sprostiš. Pa nisem samovšečen. Prikazuje življenje takšno, kot je. Ni nobenih olepšav. Se vam zdi stereotipna?

Imamo ločenca v glavni vlogi, upokojenca, ki noče postati …
Sam razumem kot stereotip v nadaljevankah vloge, ki v družbi izstopajo. Tu pa so vsi povprečni ljudje. Cene razvaža kruh in "Ceneti" zares obstajajo (smeh). Ni jih malo. Res pa je, da potem v nadaljevanki srečamo duhovnika, marginalce, ki še pridejo, malo kriminala. Toda v ospredju je duh primestnega človeka, kjer je Cene našel mir in ta okolica ga je posrkala vase. Vse zato, ker ni več obvladoval mestnega načina življenja. Govorimo o neki enostavnosti. In zdi se mi, da je to nekaj, kar ljudje potrebujejo - da jih malo razbremeni. Lahko pa, da nekatere preveč.

Je potem bolje za ta čas in stanje duha v družbi, da imamo v osrednjih vlogah povprečnega človeka kot pa popolno družino?
Kaj je popolna družina?

Oče odvetnik, mama zdravnica, sin in hčerka priljubljena v šoli …
Cene je človek, ki obstaja. Tudi v meni je malo Ceneta. V tej nadaljevanki ni travmatičnih dogodkov in kar mi je najbolj všeč, ni vpitja. Če samo pogledamo, koliko je bilo že v slovenskih družinskih nadaljevankah vreščanja … Saj se ljudje kregajo. Toda na malih zaslonih ga je bilo že preveč in tako se tudi ljudje navadijo, da so glasni in vpijejo. Tu nismo glasni. Ampak tako je bila nadaljevanka tudi napisana, kar je dobro. Če pogledamo Petelinji zajtrk, je že tam Marko Naberšnik dobro okarakteriziral ljudi.

Družbo na snemanju vam je delala tudi Agica. Kako se je obnesel lovski pes na snemalnem prizorišču, glede na to, da filmi po večini poveličujejo zlate prenašalce?
Lovski pes ima svoje nagone. Par voluharjev je šlo (smeh). Ušla ni nikamor. Je zelo ubogljiva. Kure pa ji niso več hobi, tako da ni naredila večje škode. Z njo ni bilo nobenih težav, čeprav sem videl, da je bila na koncu srečna, saj v času snemanja ni imela nič od mene. Midva sva ves čas skupaj, tako da če me ni nekaj časa, je že težava.

Kako načrtno ste se v nadaljevanki izognili politiki? Namreč soseda, ki jima Cene in Boštjan pripeljeta kruh, poudarita, da se o politiki ne bosta pogovarjala.
Ni načrtno. Konec koncev se tudi sam nočem pogovarjati o njej. Lik Ceneta je napisan tako, da noče biti obremenjujoč na noben način. On gre stran od težav. Konec koncev postane dober prijatelj. Včasih smo se pred leti – po osamosvojitvi –, ko je prišla delitev na bele in rdeče, smo s fanti, s katerimi smo na obronkih popivali, vedno vprašali: "No, za katere ste pa vi?" Zanimivo, rdeči so vedno rekli, da so bili partizani. Druga stran pa je rekla, da so bili za vse (smeh). Cene je na negotovih tleh in bilo bi preveč, da bi se obremenjeval še s politiko. Njega je dala žena na čevelj, kar je precej obremenjujoče za našo generacijo. Vi mladi ste veliko bolj iznajdljivi in vam je lažje.

Ne bi se strinjala, da je mladim lažje … Če samo pogledava stopnjo brezposelnosti ta hip.
Bolj ste prilagodljivi. Generacija, starejša od 40 let, je imela vcepljeno v glavo, da mora samo imeti redno službo in vse bo v redu. S tem vgrajenim čipom smo odrasli od osnovne in srednje šole. Če bi bili vzgojeni v kapitalizmu, bi bilo normalno, da bi prišel nekega dne v službo in bi rekel delodajalec, da zate ni več dela. Mladi bi hitreje našli novo službo.
Mi nismo bili vzgojeni, da smo iznajdljivi. V meni je malo Ceneta, saj sem iznajdljiv. Delam marsikaj, da preživim: ukvarjam se s turizmom, gostinstvom, igram … Ne morem preživeti od nekaj serij in filmov. Ampak, ker sem delal to celo življenje, sem navajen. Poznam pa Cenete, ki jih to deprimira in si potem poiščejo slabe in dobre izhode.

Potem je bila dobra stvar v vašem primeru, da ste se ukvarjali tudi z igralstvom? Saj pri nas je to še vedno zelo negotov poklic: nikoli ne veš, kdaj boš dobil vlogo.
Če igralec ni zaposlen v teatru, kar nisem, je tanek kos kruha.

Ko so vas izbirali režiserji za vloge, mislite, da so imeli srečno roko pri izbiri, saj ste značajsko ustrezali liku? Koliko ste se sami poglabljali v like?
Kdaj več in kdaj manj. Kdaj je bilo res pisano na kožo, ampak ni nujno, da je najbolj uspelo. Kdaj se pa tudi nisem videl v vlogi in je nisem vzel.

Večina se vas spominja po vlogi v Porno filmu in podobnih. So vam negativni liki bolj pisani na kožo?
Bilo je obdobje v moji karieri, kjer sem se srečeval z vlogami nasilništva in tam sem igral zlobne like. V vsaki nadaljevanki mora obstajati tudi kakšen "bad guy". Toda ne bi mogel reči, da sem bil samo to. Nekaj časa pa sem bil povprečen Ljubljančan, ko smo s Cvitkovičem snemali Daleč je smrt. Toda tam sem imel družino in ni bilo dretja. Škoda, ker tisto ni doživelo več nadaljevanj, saj jih je bilo samo pet. Res je, da sem igral bolj negativce. Ampak bil sem tudi župnik (smeh).

Ne gre niti brez kitare.
Ne. K sreči ne gre (smeh).

Kako je prišla v nadaljevanko Naš mali kruhek?
Takšen je bil scenarij. Rekli so mi, zakaj ne bi kaj zaigral, in odigram nekaj akordov. Da se moj lik Ceneta želi približati Ireni, čeprav ve, da ni profesionalni glasbenik. Sem pa še vedno stara šola in mislim, da s kitaro pridem bližje do srca (smeh).

Kakšni so spomini na vaše glasbene začetke? In kje so danes vaši glasbeni kolegi iz prve skupine?
Ko sem bil mlad, sem živel v Ljubljani in še več v Žireh. Tam je bila aktualna rokerska usmeritev. Imam strica, ki je veliko poslušal Beatle, Eagels, The Allman Brothers Band, Led Zeppelin ... V mestu pa sem se preusmeril v pank – takšna je bila okolica. Toda, ker nisem znal tako dobro igrati kitare kot drugi, sem lahko z nekaj prijatelji realiziral tisto, kar sem mislil, da je glasba. Z malo znanja lahko narediš zelo dobro glasbo, če imaš malo talenta. Še vedno se nimam za virtuoza. Vsi iz prvotne skupine, med njimi je bil tudi Andrej Košak, še vedno igramo na inštrumente. Bolj ali manj pogosto.

Koliko se spomnite vašega prvega koncerta z D.O.Z.A.?
Ko smo imeli prvi večji koncert v Ribnici 1978, so nam posodili ozvočenje. Z Andrejem naju je še mama pripeljala, ker sva bila premlada, da bi vozila sam. Zadnjič smo pred KUD-om razglabljali, kdo je kdaj prvič igral. Do mene je pristopil moški, ki je dejal, da me je videl igrati v Ribnici. Spomnil se je vsega. Vprašal sem ga, kako je bilo, in je odvrnil, da so ljudje prišli v Ribnico na ples. Niso vedeli, da mi idioti sploh ne znamo igrati. Tam smo se polivali in trgali srajce (smeh). Znali smo nekaj skladb. Ena ženska je prišla do mene in mi dala molek (smeh). In bil je zlat. Tako da nisem bil prepričan, kaj mi želi s tem sporočiti (smeh).

Precejšnji pečat v vašem življenju je pustila Grčija. Pet let ste živeli na Kreti. Pred kratkim ste se vrnili iz Grčije. Obžalujete kaj, da niste ostali dalj časa tam?
Še hodim tja, ja. Zadeve se popravljajo. Če ljudje menijo, da življenje v mestih v Sloveniji postaja podobno življenju v Atenah, se ne strinjam z njimi. Ko pa greš v naravo, najdeš nova naselja. Ljudje so se iz mesta vrnili nazaj k zemlji, naravi in so v simbiozi. Oni so tako povezani kot mi, ko imamo vsi povezavo z družino in delčkom zemlje. Tako spoznaš, da lahko z minimalno količino denarja preživiš brez politike.

Je rešitev, da se umakneš v naravo?
Je. In samopomoč. Takšen primer so prav ta mesteca, ki sem jih videl. Nekateri bi rekli, da idealizirajo komune, pa ni tako. Ljudje imajo svoje hiše in skrbijo le za minimalne stroške – kot so stroški za elektriko -, za kar lahko zaslužijo s turizmom ali menjavo.

Ko pogledate Slovenijo iz Grčije – ko vidiš večjo sliko. Je Slovenija na poti, da postane nova Grčija?
Tam ni tako grozno, kot si ljudje mislijo. Leta in leta sem delal tam v turizmu in tako, kot sem se dogovoril, tako je obstalo. Tako ali tako je v turizmu veliko laži. Kot v zavarovalništvu. Ostanejo pa le lepe fotografije. Mislim, da so se Grki nekje drugje zaplezali, tudi v politiki, o čemer se ne pogovarjamo v nadaljevanki. So pa v nadaljevanki zastavki neobremenjenosti in sprostitve. Moram pa priznati, da sem tudi sam kdaj gledal Schwarzwaldsko kliniko, in če ne drugega, sem se vsaj nagledal lepih rožic in vrtov (smeh).

Kuhanje vam je še blizu?
Kuham vsak dan. Precej blizu mi je balkansko-mediteranska kuhinja. Včasih tudi kdaj francoska ali španska.