Pristna kinotečna izkušnja, projekcija nemega filma ob glasbeni spremljavi, se je začela ob 21. uri. In kaj je prinesla? Nič manj kot samo Potovanje na Luno!

Dve projekciji, dve glasbeni spremljavi
Slovenski kinoteki, ki v sodelovanju s Francoskim inštitutom pripravlja ta dogodek, je namreč uspelo pridobiti novo, restavrirano kopijo tega, za zgodovino filma prelomnega dela (o njegovi pomembnosti govori že podatek, da gre za prvo filmsko delo, ki je pristalo na Unescovem seznamu svetovne dediščine). Tako smo si nocoj sredi Divače lahko ogledali slovensko premiero kolorirane in prvič tudi "popolne" verzije Potovanja na Luno (Le voyage dans la Lune, 1902) Georgesa Mélièsa, prvega čarodeja filmske umetnosti. In kot se za pristni kinotečni dogodek spodobi, bo Mélièsovo delo prikazano tako, kot so ga prikazovali ob njegovem času: z glasbeno spremljavo.
Pravzaprav sta bili glasbeni spremljavi dve, kot sta dve tudi projekciji tega 14-minutnega filma - ena za drugo: najprej smo slišali posneto glasbeno spremljavo (pripravili so jo za cansko premiero te restavrirane verzije, ki se je zgodila lani, na 150. obletnico Mélièsovega rojstva), delo priljubljenega francoskega elektronskega dua Air, nato pa še slovenski prispevek, za katerega so poskrbeli Boštjan Gombač (klarinet), Janez Dovč (harmonika) in Goran Krmac (tuba).

Težavno sestavljanje popolne različice
O izjemnosti tega dogodka nam govori že resnično trnova pot, ki so jo morali prehoditi filmski arhivarji in restavratorji, da so sestavili popolno (vsaj če sodimo po razrezu na prizore, ki se je ohranil v katalogu Mélièsove družbe Star Films) in kolorirano kopijo filma. Res je sicer, da je bilo Potovanje na Luno izjemno priljubljeno ža v času svojega nastanka in zaradi tega predstavlja enega najstarejših in najbolj množičnih primerov "piratiziranja" (znano je na primer, da so film pri Edisonovi družbi preprosto prekopirali in ga - pod malce spremenjenim naslovom, A Trip to Mars - na lastno pest distribuirali na celotnem ozemlju Združenih držav, samemu Mélièsu pa niso plačali čisto nič). Tako je bilo narejenih resnično veliko kopij tega filma, tako črno-belih, kot tudi ročno koloriranih. A kljub temu so bile še do nedavnega vse ohranjene kopije brez zaključnega prizora vrnitve popotnikov z Lune ter slavnostnega prizora ob njihovem sprejemu. Prav tako pa so se ohranile tudi le črno-bele različice filma.

Nato pa so leta 1993 v Katalonski kinoteki (Filmoteca de Catalunya) med množico 200 filmov, ki jih je kinoteki zapustil anonimni zbiratelj, izbrskali tudi ročno kolorirano verzijo Mélièsovega Potovanja na Luno. A kopija je bila v poraznem stanju, tik pred popolnim razpadom, zato so se leta 1999 lotili mukotrpne restavracije, sličico po sličico (digitalna obdelava), ki so jo dokončali šele leta 2010 (in jo nato premierno prikazali naslednjega leta na festivalu v Cannesu). To veličastno restavratorsko delo so opravili v losangeleškem laboratoriju Techicolorja (črno-bela kopija), ob pomoči West Wing Digital Studios (rekonstrukcija barv). Medtem, natančneje leta 2002, pa so v nekem hlevu v Franciji našli tudi manjkajoči zaključni prizor. Integralna črno-bela različica je tako svojo premiero doživela leta 2003 na festivalu nemega filma v Pordenonu, pozneje pa so konec filma "prišili" še h kolorirani verziji.

Pionir filmskih posebnih učinkov
Verjetno se bodo številni spraševali, zakaj je bilo treba vlagati toliko dela in energije v restavracijo tega, z današnje perspektive naivnega, skoraj smešnega dela. Preprosto zato, ker gre verjetno za eno najpomembnejših del zgodovine filma, prelomni kamen v razvoju filmske umetnosti, ki ji je na njeni poti razvoja pomagal razumeti, da se ne sme zadovoljiti le s "slikanjem obstoječega sveta", pač pa si lahko tudi izmišlja svoje svetove. Na vsako umetniško delo moramo namreč gledati tudi iz perspektive konteksta (družbenega, umetniškega), v katerem je delo nastalo. In v tej perspektivi je Méliès tako prvi resnični filmski umetnik in hkrati eden najprodornejših filmskih inovatorjev, kot tudi oster družbeni kritik.

V času, ko so filmarji s svojimi kamerami bolj ali manj le hodili po svetu in snemali tisto, kar so videli pred seboj, ali v najboljšem primeru zavili v lokalno gledališče, kjer so na odru posneli kratki skeč, se je začel Georges Méliès posvečati metodičnemu spoznavanju pripovednih in spektakelskih zmožnosti novega medija, ki ga je tako navdušil, da je vanj začel vlagati vse svoje imetje. Sprva je bil sicer navdušen predvsem nad magijo in iluzionizmom, a ko je nato 28. decembra 1895 končal med gosti bratov Lumière, ki so si v pariškem Grand Caféju ogledali prvo filmsko predstavo, ga je novi medij tako navdušil, da ga je hotel od bratov Lumière kar odkupiti. V njem je namreč videl idealen medij za prikazovanje njegovih magičnih trikov. Odločen, kot je bil, se filmu kljub zavrnitvi bratov Lumière ni hotel kar tako odreči. Tako je v Londonu kmalu pridobil enega prvih projektorjev, ki ga je s svojo tehnično spretnostjo preuredil v snemalno napravo.

Do konca leta 1986 je tako posnel že 80 filmov, a to niso bili le preprosti posnetki njegovih magičnih predstav iz njegovega gledališča Théâtre Robert-Houdin - Méliès je z novim medijem vseskozi eksperimentiral in tako iznašel filmska trika pospešitve in zamenjave. Prav zadnji, do katerega se je dokopal povsem naključno (nekega dne mu je med snemanjem na La place de L'Opera kamera za trenutek zablokirala in ko je doma pregledoval posneti material, je presenečeno ugotovil, da se tramvaj nenadoma "spremeni" v mrtvaški voz), je postal temelj njegovega nadaljnjega dela pri filmskih "posebnih učinkih", ki jih je izumil prav on in ob tem postavil tudi temelje njihovemu osnovnemu "besednjaku".

Ustanovitelj prvega filmskega studia
A ne le to: Méliès je postavil tudi prvi znani studio, v obliki steklene hiše, ki je kmalu postal prototip evropskega filmskega studia v času nemega filma. Svetovni uspeh njegovih del pa je pripomogel k rojstvu mednarodnega trga za filmska dela. Ob vsem tem se ne gre čuditi, če danes na njegova dela gledamo kot na najstarejše primerke celovite in koherentne umetniške filmske stvaritve, skratka, kot dela, pri katerih je razločno prepoznaven tudi t. i. avtorski podpis.

Seveda pa moramo opozoriti tudi na to, da so njegovi filmi, kot je denimo Potovanje na Luno (pri snovanju katerega se je oprl na takratno fantastično literaturo Julesa Verna in H. G. Wellsa), prvi primerki filmskih del, v katerih so uporabljeni "posebni učinki", kot tudi prvi primerki fantastičnega oziroma celo znanstvenofantastičnega filma (začetki, brez katerih danes tudi Transformerjev ne bi bilo), poleg tega pa lahko v njih razberemo tudi Mélièsov kritičen odnos do tedanje družbe. Prav v Potovanju na Luno se namreč Méliès skoraj dobesedno roga zaostalosti in konservativnosti tedanje znanstvene srenje ter kliče k napredku, k brezkompromisni drznosti in inovativnosti ki sta zagotovilo napredovanja znanosti in s tem družbe.
Denis Valič