"Očka, vidiš? Zato si naredil, kar si menil, da moraš narediti. Za to mesto si izbral pravo osebo, ki so jo prepoznali tudi oni," Tatjana Borisova s kozarcem penine v roki nasmejano bodri svojega očeta Borisa Jelcina. "Videli so, da ustreza, in so ga izvolili," vidno zadovoljen svoji mlajši hčeri odgovori Jelcin in pogleda v kamero. "Saj ne bi imenoval slabe osebe. Izbral si ga med mnogimi," ga spet vzhičeno prepričuje Tatjana. "Res je! V štirih mesecih sem ga izbral med 20 kandidati. Ustavil sem se pri njegovem imenu. No, 20 kandidatov ... Ni potrebe! Ustavil sem se pri njem in začel z njim delati," zadovoljno zaokroži svojo misel prvi predsednik Ruske federacije.

Putin kot edini pravi spitzenkandidat

Putin se je zdel edini primeren kandidat, v vseh pogledih. A 'operacija naslednika', kot jo je poimenoval snovalec filma Putinove priče ‒ Svideteli Putina ‒ (ki so ga predvajali v sklopu festivala FDF in bo na sporedu Kinodvora od četrtka, 21. marca) Vasilij Manski, je spodletela. Na celi črti. Ubogljivi in predvsem vodljivi Putin, vsaj tako ga je videl Jelcin, je kaj hitro pokazal svojo držo in popolnoma drugačno politiko vodenja te 140-milijonske države od svojega predhodnika. In to res hitro. Ko mu je Jelcin po izvolitvi želel čestitati po telefonu, mu Putin ni vrnil klica. Nikoli.

Vasilij Manski je bil v trenutku, ko je Jelcin prazno bolščal v beli telefon, tam. Vse je posnel, dokumentiral. "Bil sem priča in udeleženec te operacije, ki je Vladimirja Putina postavila na moskovski prestol. Moje pričevanje ni pomembno le za rusko družbo – da bi jo ozdravil napredovale bolezni, temveč tudi druge države – da bi preprečil izgubo njihove svobode," pravi Manski, po rodu Ukrajinec, po veroizpovedi jud, rojen v nekdanji Sovjetski zvezi. "Nisem ne Ukrajinec ne Rus," pove takoj ob začetku pogovora o filmu, v katerem sicer nastopi v vlogi pripovedovalca, kljub temu pa gledalcu dopušča možnost, da sam ovrednoti težo dogodkov, ki so zaznamovali podobo današnje Rusije.

Kakšen je bil povod za snemanje filma Putinove priče in zakaj ste izbrali ravno leto 2018 za njegovo uprizoritev; film je sestavljen iz skoraj dvajset let starih posnetkov?
Prej sem delal druge filme, uporabljeni posnetki pa so iz arhivov iz devetdesetih let in leta 2000. Ko je Putin leta 2012 cinično izjavil, da je bil nastop Medvedjeva (op. p. ruski premier Dmitrij Medvedjev) na mestu predsednika države le del velike igre in da bo on znova prišel na oblast, smo vsi dojeli, da bomo prisiljeni živeti s Putinom na oblasti do leta 2024. Takrat sem se odločil, da bom vse pokazal javnosti, saj sem bil priča dogodkom, iz katerih vse izvira.

Ste pa sicer posneli tudi dokumentarni film o Putinu, ki je bil predvajan na ruski državni televiziji?
Da, snemal sem ga med letoma 2000 in 2001, ko je bil tudi predvajan na televiziji. To je bilo točno leto po tem, ko je Putin nastopil predsedniško funkcijo.

In to je material, ki vam je ostal?
Da.

Ste dobili kakšen odziv iz Kremlja, so zahtevali umik ali cenzuro?
Film sem delal za Putinovo predvolilno kampanjo, prikazati pa so ga hoteli med prvim in drugim krogom volitev. Ko je postal Putin predsednik že po prvem krogu volitev, film sam po sebi ni imel več smisla, zato ga takrat nismo objavili v takšni obliko.

Čez štiri ali pet mesecev po koncu dogajanja pa sem dobil klic, v katerem so me povabili, naj nadaljujem svoje delo, Putin je bil takrat že predsednik. Ob objavi na državni televiziji filma ni nihče cenzuriral, Putinu je bil celo všeč. Morda je razumeti, da je bil ta film velik kompliment Putinu, a ni tako. Bom razložil prvi veliki prizor, saj tega filma ne morete videti; v prvem prizoru se pojavijo možje v črnih oblekah, belih srajcah, v kravatah. Po poti razprostrejo ogromno rdečo preprogo, s katere pobirajo prašne delčke, tik preden na to preprogo stopi Putin.

Objavljeni material ste snemali za Putinovo kampanjo, vaš prejšnji film o Putinu pa je bil objavljen na ruski televiziji. Kako to, da ste te posnetke sploh lahko uporabili? Kako je z moralnimi avtorskimi pravicami?
Film, ki sem ga snemal, nisem snemal za televizijo, temveč za neodvisni snemalni studio, ki je imel s televizijo pogodbo. Po omenjeni pogodbi ves material pripada studiu, tudi avtorske pravice, to je torej moje lastno in neodvisno delo. Studio je v lasti moje žene. Cel film je narejen po točki zakona, sicer bi bil zagotovo že v zaporu.

Kako pa je studio vaše žene sploh dobil priložnost, da snema film o kampanji Putina?
Začetek snemanja je bila moja pobuda … Naj začnem na začetku, takrat sem bil vodja oddelka za snemanje dokumentarnih filmov na državni televiziji in sem določal, katere filme, tudi neodvisne, bomo snemali in kdaj. Ko sem 31. decembra (op. p. 1999) videl, da bo Putin izvoljen, sem že 2. januarja naročil peterburškemu oziroma leningrajskemu studiu, da so začeli delati in pripravljati material za film o Putinu, v katerega pa Putin na tej točki še ni bil vpleten. Iskali smo njegove sošolce, ljudi, ki so z njim živeli.

Ste imeli takrat dobro intuicijo, da bo zmagal, ali dobre informatorje?
To je poklicna deformacija, da začnemo snemati film. Če nam rečejo ‒ to je naš novi predsednik, bomo seveda posneli film o njem.

Ampak, vi ste začeli snemati, še preden je bil Putin dejansko izvoljen!
Snemati sem začel v trenutku, ko je Jelcin napovedal svoj odstop (op. p. december 1999), Putina pa postavil na funkcijo začasnega predsednika. Še pomembneje pa je, da sem iz Peterburga dobil videoposnetke, na katerem je bila Putinova učiteljica, ki je živela skromno, v bedi, a je v njenih očeh Putin žarel. Ta material mi je bil zelo všeč, zato sem ga prek svojih prijateljev na videokaseti poslal Putinu, ki si ga je pogledal. Nekaj dni po tem sem dobil telefonski klic iz Kremlja, da se srečam s Putinom. Šel sem v Kremelj, Putin me je spraševal, koga vse bomo še posneli, s kom se bomo pogovarjali, kaj je kdo rekel, in na tem srečanju sva se dogovorila, da bomo snemali film o njem. Šele na tem srečanju sva se prvič spoznala.

Zakaj je po vašem mnenju Jelcin med 20 kandidati izbral Putina?
Prvič, Putin je tipološko ustrezal vsem značilnostim socioloških raziskav, ki naj bi jih imel novi predsednik Rusije, naslednik Jelcina; bil je mlad, športen, menedžer, krepak, inteligenten. Še pomembnejše pa je to, da se je zdel Putin človek, ki ga lahko upravljaš kot marioneto, bil je poslušen, vsaj tak se je kazal.

Vendar pa projekt 'operacija naslednik' ni uspela?
Izgubili so.

V filmu ste prikazali, kako je celotna Jelcinova družina 'živela' za projekt Putin naslednik. Imate kakšno informacijo, kako Jelcinovi ljudje danes gledajo na Putina, več kot očitno je bil z njihovega vidika napačna izbira?
Javno o tem nihče od njih ne bo govoril. Si pa upam trditi, da so razočarani, vključno z Jelcinom (op. p. Boris Jelcin je umrl 23. aprila 2007).

No, ja, takšen odgovor bi predvidela tudi sama. Lahko poveste kaj več?
O podrobnostih ne bom govoril. Takšen je moj občutek.

Zelo zgovoren je bil trenutek, ko je po volilni zmagi Jelcin klical v Putinov volilni štab, pa mu ta ni nikoli vrnil klica. Zakaj? Zelo drzna poteza Vladimirja Putina, se vam ne zdi?
V tistem trenutku je Putin že vedel, da je izvoljeni predsednik. Ni pa vedel, da sem jaz v tistem trenutku Jelcina snemal. Če bi to vedel, bi seveda dvignil slušalko.

Po enem letu od Putinovega predsedovanja leta 2001 ste se znova udeležili večerje z Jelcinovo družino. Kakšno je bilo takrat vzdušje?

Jasno vidno je bilo, da so bili razočarani.

Prej mi niste odgovorili na vprašanje, ali ste dobili na film Putinove priče kakršen koli odziv iz Kremlja, ali pa vsaj od ljudi, ki so blizu Putinu?
Putin me ni poklical.

Zdite se mi zelo razočarani, morda celo jezni zaradi razpleta dogodkov v Rusiji. Čutite kakšno krivdo, zaradi katere se sprašujete, ali niste bili s tem, ko ste snemali predsedniško kampanjo o Putinu, aktiven sodelavec 'pri izvrstno zasnovanem PR-u'. Zakaj to?

Zame je to osebna tragedija, izgubil sem dom, prijatelje, gledalce, moral sem zapustiti državo. V tem kontekstu občutim tudi osebno krivdo; kar se dogaja, je tragedija za prihodnost Rusije.

Od leta 2014, ko si je med drugim Rusija po referendumu priključila Krimski polotok, živite v prostovoljnem izgnanstvu v Latviji. Kaj se je zgodilo, da ste se znašli v takšnem položaju?
Nihče me ni prisilil v izgnanstvo, to je bila prostovoljna odločitev, ki pa je bila sprejeta pod prisilo, saj fizično nisem mogel več živeti ob ljudeh, ki so državo peljali v smer, v kateri je danes. Tu je še vojna s sosednjo Ukrajino. V vsem tem nisem mogel več dihati in sem moral državo zapustiti.

Nasprotniki Putina označujejo kot avtoritarno osebo po drugi strani, pa ga ljudje vedno znova izvolijo ali pa vsaj njegovega kandidata. Kako se ta 'avtoritarnost' občuti v vsakdanjem življenju v Rusiji?
Težava je v tem, da Putin družbe ne vodi naprej, k razvoju, ampak v preteklost. Izrablja trenutek nacionalizma, imperializma, idejo velike Rusije, velike države. To se mi zdi zelo nevarno, saj država ne gre naprej, ampak nazaj.

Naj povem primer, ki se mi je zgodil. V Rusiji organiziram filmski festival. V Rusiji obstaja zakon, po katerem moramo pristojnim organom predložiti vse filme, ki se bodo predvajali, pa četudi gre za enkratno predvajanje v dvorani za deset ljudi. Nujno moramo dobiti državno potrdilo. Če filmov ne bi predložili, bi imel težave jaz kot direktor festivala, ki bi moral plačati globo, pa tudi vsi sodelujoči, recimo, kino-teater, ki predvaja filme. Država bi izvedla tako močno propagando, da bi prišli skrajneži, ki bi uporabljali kemična sredstva in povzročali nemire. Policija pa ne bi aretirala teh skrajnežev, ampak navadne gledalce, imeli bi ogromno težav.

Dejansko mislite, da bi prišli v kinodvorano skrajneži s kemičnimi sredstvi?
Povedal sem vam konkretno zgodbo s svojega festivala. Dvorano sem moral evakuirati, tam so potekali pravi boji. Bilo je več kot sto ljudi, ki so se prej bojevali v vojni v Ukrajini, v dvorani na tem festivalu je praktično potekal teroristični napad.

Pa je bil kdo ranjen?
Da.

In kdaj je to bilo?
Lani.

Kje?
To je največji kino v Moskvi na Novem Arbatu (op. p. ulica Но́вый Арба́т), imenuje se Oktober (Oktyabr cinema) in je le nekaj metrov oddaljen od Kremlja.

Kakšnega voditelja potrebuje Rusija?
V Rusiji mora biti politična konkurenca in ljudje bi morali sami izvoliti svojega voditelja. V Ukrajini, ki ima 45 milijonov ljudi, bodo čez 14 dni volitve in nihče ne ve, kdo bo predsednik. Kaj lahko se zgodi, da bo novi predsednik znani igralec in komik, in ne politik, z dolgo politično kariero, kar je krasno.

Kako pa bi se lahko nadaljevala Putinova dediščina, saj bi bil lahko Putin na oblasti še najmanj do leta 2024?

Putin bo vodil Rusijo do smrti.

In potem?
Bo umrl.

Duhovito, morda se nisem dobro izrazila. Putin je za svojega naslednika očitno izbral zdajšnjega premierja Dmitrija Medvedjeva. Kako močno je postavil svoj ustroj, da bo ta potekal naprej, tudi po njegovi smrti?
Nisem prerok in ne vem.

Velik poudarek v filmu ste posvetili spremembi ruske himne. Ta je pravzaprav stara himna Sovjetske zveze iz leta 1944 s spremenjenim besedilom Domoljubne pesmi (2001). Zakaj je bil v zgodovini sodobne Rusije to tako pomemben dogodek?
Prepričan sem, da sem s tem ujel trenutek, ko se je vse spremenilo za 180 stopinj, tudi simbolna vloga himne, ki to ni več bila. S tem se razgalja celotna Putinova ideja, za katero stoji. Pomenljiv je stavek, ko Putin reče, da želi ljudem vrniti njihovo preteklost, po kateri tudi sami hrepenijo. Na to noto igra, da bi dobil volilne glasove, saj nagovarja konservativni bazen volivcev.

Najbolj napet trenutek v filmu je zagotovo, ko v pogovoru nasprotujete Putinu pri spremembi himne. Putin v tistem trenutku deluje zelo mirno oziroma ne pokaže svojih čustev, kakšna pa je bila takrat energija v živo?
Putin je prestal najboljšo KGB-šolo, in ve, kako se mora vesti do ljudi … Jaz sem navajen zagovarjati svoje stališče, Putin pa ni vajen, da mu nekdo nasprotuje … Ko sva se sprla, sva odšla vsak na svojo stran. A že naslednje jutro sem dobil klic, da naj se vrnem, saj ima Putin pripravljenih še nekaj argumentov za pogovor z mano. Tja sem prišel s svojo kamero in Putin je bil presenečen, da mu nekdo upa oporekati in z njim razpravljati.

Se Putin kdaj razjezi?
Nikoli ga nisem videl kričati, ima pa zelo močen, oster značaj.

Nekateri pravijo, da je zelo karizmatičen. Ste ga vi med snemanjem tudi dojeli tako?
(Dolg premislek) Ne bi rekel, da je toliko karizmatičen, kot je fanatičen.

Putinova predsedniška kampanja leta 1999 je postavila smernico za poznejše kampanje politikov po svetu; po podobnem kopitu je svojo kampanjo leta 2016 vodil ameriški predsednik Donald Trump in ne nazadnje tudi slovenski predsednik Borut Pahor (2012). Putin je šel sicer tako daleč, da ni imel niti plakatov, prav tako se ni udeležil televizijskih soočanj.
Putin je uvedel novo politično prakso – populizem, ki si ga politiki po drugi svetovni vojni niso upali uporabiti.

Kdo je Putinu postavil ta model, da greš na teren, med ljudi?
Politologi, Putin pa jih je pri tem zelo ubogal.

Je bil eden izmed teh takrat javnosti popolnoma neznani Medvedjev, ki je bil njegov tesni sodelavec?
Celotno kampanjo so postavili Jelcinovi ljudje, Putin je v tem procesu s seboj vzel le Medvedjeva, ki je bil informacijski insajder.

Pravite, da je Medvedjev edini, ki Putina ni zapustil: zapustili so ga njegovi sodelavci, ki so odšli v opozicijo, nekateri so bili umorjeni, zapustila ga je celo njegova žena Ljudmila Škrebneva, dodajate.
Popraviti vas moram – Putin jih je poslal v opozicijo, razen Medvedjeva, ki je zelo zvest človek in Putinu uklonljiv.

Mož Putinove učiteljice Vere Dmitrievne je leta 1999 med Putinovo predsedniško kampanjo dejal: 'Država je kot vrt, uničiti moraš plevel, da zraste kaj koristnega.' In Putin mu odvrne: 'Naredili bomo prav to'.
Da, včasih govori resnico.