Temnopolti igralci, aktivisti in strokovnjaki za Dumasovo zapuščino so ogorčeni nad tem, da so vlogo francoskega narodnega junaka, ki je imel afriške korenine, zaupali svetlolasemu in plavookemu Gérardu Depardieuju - češ da so producenti s to izbiro igralca "zamudili priložnost, da bi se poklonili etnični raznolikosti Francije ter svet spomnili na pisateljevo poreklo". Alexandre Dumas, v tujini najbolj brani francoski pisatelj, avtor romanov Grof Monte Cristo in trilogije Trije mušketirji, je bil namreč vnuk nekdanjega haitijskega sužnja.
"Obstaja mehanizem trajne diskriminacije s pomočjo tišine," je jezno izjavil na otoku Guadeloupe rojeni francoski gledališki in filmski igralec Jacques Martial. Še ostreje je nastopil Patrick Lozès, predsednik Sveta temnopoltih organizacij Francije: "Bo čez 150 let Baracka Obamo v filmu igral bel igralec s kodrasto lasuljo? Bi Martina Luthra Kinga lahko igral belec?" Lozès je v svoji izjavi za javnost zapisal tudi, da je izbira Depardieuja (ki je v filmu naličen ter nosi lasuljo) dokaz, da Francija ne zna promovirati svojih ne-belih zvezd. "Malokdo sploh ve, da je bil Alexandre Dumas mešanega porekla, kar je v tistem času pomenilo, da je veljal za črnca."

Čeprav je Dumas še v času življenja dočakal silen uspeh ter gojil tesne stike z aristokracijo, ga je to, da je bil mešanega porekla, močno zaznamovalo: zaradi obraznih potez so ga pogosto žalili, sam pa si je govoril un nègre. (Možaku, ki ga je nekoč žalil glede porekla, je menda odgovoril: "Moj oče je bil mulat, moj dedek črnec, moj pradedek pa opica. Vidite, gospod, moja družina se začne, kjer se vaša konča.")

Za piko na i pa mu odrekajo še zasluge ...
Film L’Autre Dumas (Drugi Dumas), ki je francosko premiero dočakal prejšnji teden, je zgodba o Dumasovem poznanstvu z Augustom Maquetom, tihim pomočnikom in pisateljem, ki mu zgodovina pripisuje del zaslug za zgodbo in osnutek Grofa Monte Christa in trilogije Trije mušketirji (v filmu ga igra belgijski zvezdnik Benoît Poelvoorde). Drugi naglavni greh filma se po mnenju kritikov skriva prav tu: večji del zaslug za izjemni opus ne pripiše Dumasu, ampak njegovemu (belemu!) pomočniku. "Iz komercialnih razlogov so Dumasa pobelili in ga s tem še dodatno očrnili", piše zgoraj omenjeni Svet.

Celoten spor je v francoščini še bolj pomenljiv, ker beseda "nègre" pomeni tudi "tihega" literarnega sodelavca, osebo, ki piše za koga drugega.

Podobnosti ne gre iskati samo v barvi kože
Ustvarjalci filma se branijo, da je bil Depardieu takorekoč popolna izbira za glavno vlogo: ne le, da je v preteklosti že igral številne njegove junake, pač pa - podobno kot Dumas - slovi po svojem velikopoteznem, ekstrovertiranem značaju. "Depardieujeva živost je popolno utelešenje Dumasa," trdi producent Frank Le Wita, "sploh pa tematika ni "le nègre" (črnec), ampak "la nègritude" (pisanje pod drugim imenom)". Režiser Safy Nebbou stoji tudi za zgodovinsko korektnostjo filma, češ da je imel pisatelj v sebi le četrt haitijske krvi in da je imel, tako kot Depardieu, modre oči. Kljub temu priznava, da je Francija, kar zadeva zaposlovanje igralcev drugačnega etničnega porekla, "kilometre za Anglosaksonci".

Alexandre Dumas se je leta 1802 rodil v Villers-Cotterêtsu v bližini Pariza; pri 20 letih se je preselil v prestolnico, kjer je delal za Louisa Phillipa Orleanskega, ki je pozneje (od revolucije leta 1830 pa do revolucije 1848) tudi zasedal prestol in vladal v skladu z načeli liberalne konstitucionalne monarhije. Svojo prvo dramo (Henrik III. in njegov dvor) je napisal leta 1829; njen uspeh mu je omogočil, da se je popolnoma posvetil pisanju. Leta 1840 se je poročil z igralko Ido Ferrer (a je imel s štirimi drugimi ženskami še vsaj štiri otroke); njegov najbolj slavni potomec je seveda sin z enakim imenom, prav tako uspešen pisatelj (Dama s kamelijami).