Leto in pol po vrnitvi iz Darfurja še vedno ne spim dobro. Telo je od silnih frustracij kot želvin oklep. Če ne bi redno tekel in vadil joge, bi verjetno otrdel in zastrupil samega sebe.
Sploh nisem pogumen. V šoli sem vedno sedel v zadnji klopi. Rad sem sam v naravi, že celo življenje sanjam, da se bom nekoč umaknil na samotni otok. Odkar vem, bežim pred Slovenci in Evropo v svet dežel v razvoju, ker se tam čutim bolj doma kot v rojstni deželi.
Čeprav pravzaprav ni filmski ustvarjalec, se je Križnar nedavno znašel v središču dogajanja na filmskem festivalu v Cannesu. Tja je kot sorežiser in soscenarist celovečernega dokumentarca Dar Fur - Vojna za vodo odpotoval s sodelavko Majo Weiss.
In če si Križnarja težko predstavljate na rdeči preprogi, kako klepeta denimo z Angelino Jolie, imate prav: "Nisem se uspel zbrati in prisostvovati niti eni sami projekciji. Nisem se uspel srečati niti z enim vplivnim filmskim igralcem ali človekom iz filmskega cirkusa. Preveč me je obsedalo dejstvo, da festival časti fantazije in iluzije, medtem ko se za fantastično stvarnost sploh ne zmeni. Priča sem bil fantu, ki je z nekaj somišljeniki iz stranske ulice na promenado prinesel transparent z napovedjo filma o svetovni revščini. V parih minutah so ga varnostniki v civilu in policisti v bojni opremi pokrili kot v Afriki muhe pokrijejo peško manga. Izginil je, odnesli so ga s prizorišča, ne da bi ga še enkrat videl v množici teles."
Karavana gre dalje ...
Križnarjev aktivizem je pri organizatorjih canskega spektakla bolj kot ne naletel na gluha ušesa. "Moja ideja je bila, z laserskim grafitom projecirati obraze stradajočih in umirajočih otrok Darfurja na velika, bela jadra jaht milijonarjev. Ampak atmosfera je bila tako zelo "zacoprana", da mi kaj takega ni takoj po prihodu niti na misel več prišlo," pripoveduje Križnar. "Cannes je filmski festival starega sveta, ki se po 11. septembru 2001 spet krepi. Na oni strani morja vpijejo na pomoč, v Cannesu se še naprej izživljajo mondenost, aroganca in ignoranca."
Ljudi se je film dotaknil
Vseeno pa film ni pustil hladnega občinstva. Tudi Križnar sam dokončanega filma pred prvo projekcijo ni videl, zato je bil "čisto trd od napetosti, kako bo viden". In kakšna je bila reakcija ljudi? "Niso vstali, niso začeli govoriti, nihče ni zapustil dvorane. Ostali so na svojih sedežih in očitno čakali avtorja, da se pojavi pred platnom. Takrat me je zagrabil tak krč v križu, da nisem mogel vstati niti sam. Tako smo sedeli - skoraj polna dvorana na sedežih in jaz na tleh - dokler nas niso varnostniki napodili ven. Zunaj, na hodniku, so prišli predstavniki festivalov. Večinoma so bili "obarvani" in "čokoladni". Ti so razumeli sporočilo filma."
Več o tem, kako je bilo sodelovati z Majo Weiss, eno naših najbolj uspešnih režiserk, in seveda o "nefilmski" temi humanitarne tragedije v Darfurju, si preberite v klepetu.
Ana Jurc
Leto in pol po vrnitvi iz Darfurja še vedno ne spim dobro. Telo je od silnih frustracij kot želvin oklep. Če ne bi redno tekel in vadil joge, bi verjetno otrdel in zastrupil samega sebe.
Sploh nisem pogumen. V šoli sem vedno sedel v zadnji klopi. Rad sem sam v naravi, že celo življenje sanjam, da se bom nekoč umaknil na samotni otok. Odkar vem, bežim pred Slovenci in Evropo v svet dežel v razvoju, ker se tam čutim bolj doma kot v rojstni deželi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje