Trenutno na platnu ljubljanskega Kinodvora še lahko ujamete lahkotni dokumentarec Ljubezenska odiseja Tatjane Božić, hrvaške avtorice, ki je študirala v Moskvi, danes pa živi in dela na Nizozemskem. Po nizu neuspešnih razmerij je sklenila, da se bo teme lotila na humoren način.

Čeprav premisa pomeni, da bomo v filmu priča tudi težkim, neprijetnim izpovedim, ni Božićeva nikoli niti pomislila, da bi se "skrila" za igrani film ali tretjeosebno pripoved. "Doslej sem vedno snemala samo dokumentarne filme in mi nikoli ni padlo na pamet, da bi se projekta lotila kako drugače. Stara sem bila 35 let, živela sem v Zagrebu in bila sem samska. Ljudem je bilo zame žal: "Tako lepa punca, pa je nihče noče ..." Hej, pa obrnimo to malce v svojo korist, sem pomislila. Zakaj pa ne obiskala vseh svojih nekdanjih fantov in ugotovila, kaj je z mano narobe? Zakaj so oni zdaj (domnevno) srečno poročeni, jaz pa imam še vedno iste težave kot takrat, ko sem bila z njimi?" Projekt je začela razvijati na evropski filmski delavnici, kjer ji je pot prekrižal Nizozemec, Rogier, ki takrat seveda še ni mogel vedeti, da bo eden od glavnih akterjev njenega filma. "Zaradi njega sem fokus zgodbe iz vprašanja, zakaj sem sama, prenesla na vprašanje, kako rešiti ljubezensko zvezo."

Kamera, tretji "član" v zvezi
Kamero sta vključila takoj, ko sta se spoznala. "Prve kadre sva posnela po prvem poljubu. Na delavnici smo brali scenarije vseh kolegov, tako da je Rogier vedel za moj projekt, še preden je osebno spoznal mene. Ko sva se zaljubila, je pravzaprav on na dan privlekel malo kamero, češ da bom morda kake posnetke potrebovala za svoj film." Postopoma sta se navadila živeti s "tretjim očesom" v intimnih trenutkih življenja. "Kadar sva se začel prepirati, sem ga prosila, naj malo počaka, stekla v drugo sobo po kamero in mu naročila, naj še enkrat pove, kar mi je ravnokar zabrusil v obraz. (Smeh.) Verjetno v tem je nekakšen terapevtski element, pa čeprav ne takrat, ko se dogaja, ampak pozneje, v montaži."

Ni prostora za olepšave
Tatjana režiserka je v teh prepirih videla dragocen filmski material, medtem ko je Tatjana ženska morala (pred kamero) od različnih ljubljenih moških spet in spet poslušati, da "privzema vlogo žrtve", da "ima balkansko mentaliteto" in da "v zvezi izgubi svojo identiteto". "Vse skupaj je bilo shizofrena izkušnja. V montažni sobi sem večino časa sedela sama, čeprav je bilo treba skozi goro posnetkov. Morala sem pač sprejeti, da bodo nekateri posnetki morali v film. Kot oseba, kot ženska, sem se seveda hotela prikazati v boljši luči - kot režiserka pa sem hotela seveda narediti dober film. Vsakič, ko je prva Tatjana hotela kaj popraviti ali ublažiti, jo je morala druga Tatjana držati nazaj. Ko sem se projekta lotila, sem mislila, da bo izkušnja zabavna in samoironična, nisem pa pričakovala, da bo tudi tako močna in naporna."

Mit romantične ljubezni
Angleški naslov filma, Happily Ever After, še jasneje kot slovenski aludira na avtoričino intenco: dekonstruirati mit o princu na belem konju, ki naj bi bil odgovor na vse življenjske stiske in s katerim je odraščalo prenekatero dekle. (V njenih besedah pogosto odmeva misel psihoterapevta Zorana Milivojevića, ki predava o romantični ljubezni kot o strupenem konstruktu in narcisoidni projekciji.) "Seveda sem tudi sama odraščala z zavestjo, da moram v ljubezni "uspeti": se zaljubiti, poročiti in živeti happily ever after. Ampak to ni realistično. Romantična ljubezen nikoli ne more biti zadovoljujoča, dokler je še romantična. Ko se romantika konča, šele spoznamo pravega človeka, in ne le tistega, v katerega smo projicirali lastne želje. Šele takrat lahko romantično izkušnjo zamenjamo za mistično izkušnjo. Tako izkušnjo posameznik potrebuje in nekoč jo je zahodna družba kot celota dobivala v Cerkvi, veri. Danes je veliko manj ljudi globoko religioznih - in tu vstopi Hollywood z idejo, da je ljubezen, zaljubljenost tisto, kar v življenju potrebujemo. Zakon pa je predvsem praktična izkušnja, in bi nanj tako morali tudi gledati."

Nenavadno srečanje v Sarajevu
Ljubezensko odisejo so med drugim predvajali na festivalih v Rotterdamu (svetovna premiera), na Dunaju, v Milanu in Sarajevu (posebna omemba žirije). Čeprav je bil pri občinstvu in kritiki sprejem večinoma topel, pa so se našli tudi taki, ki jih je zmotila "narcisoidnost" in "zaverovanost vase" avtoričinega pristopa. Božićeva je, po drugi strani, prepričana, da ima avtoportret v dokumentarnem filmu pomembno vlogo. "Etično vprašljivo - in nemogoče - bi bilo, tako neizprosen film posneti o drugi ženski, nekomu drugemu tako zelo zlesti pod kožo. Sami sebi to seveda lahko naredim. Seveda pa je neki element narcisoidnosti v tem, da me gledalec ves čas gleda v prvem planu, obenem pa ve, da sem vse to zmontirala sama. Na premiero v Sarajevo so prišli vsi nekdanji fantje, ki so nastopili v filmu. Po projekciji smo se skupaj napili in začeli so se zafrkavati, da bodo zdaj še oni posneli film o meni. "Kar dajte," sem jim rekla, "nihče od vas ne more biti do mene tako neizprosen, kot sem sama do sebe'."

Sneguljčica in pet palčkov
Prva ideja je bila, da bi film naslovila Sneguljčica in sedem palčkov in vanj vključila sedem svojih nekdanjih fantov, a sta nato dva med pisanjem scenarija odpadla - "in to zato, ker sta bili tisti zvezi enostavno predobri, da bi ju lahko "dramatizirala" za film. Vsak lik je le moral predstavljati določen tip moškega oz. zveze."

Obenem se Božićeva zaveda, da noben dokumentarni film ni gola resnica, ampak ena od interpretacij resnice, ustvarjena v montaži. "Nikjer nisem lagala ali si izmišljevala, je pa res, da sem veliko resnic preprosto izpustila, ker dramaturško niso sodile v film. Nekatere stvari so prikazane samo delno: okej, res je on pustil mene, ni pa potem pokazano, kako je še eno leto trpel in me prosil, naj ga vzamem nazaj. Kot ženska sem si seveda to želela dati v film, da bi pokazala, da le nisem tako obupana in bedna, a v resnici ni bilo pomembno za film. Režija je bila v takih trenutkih težja, kot če bi delala film o kom drugem."

Življenje se začne, ko vanj vstopi Gospod Pravi?
Ko Tatjana v filmu izve, da je noseča, je njena reakcija samodejna in - za marsikoga - reakcionarna: kar naenkrat se ji zdi zelo pomembno, da se z Rogierjem poročita. "Dokler me Rogier ni vprašal, zakaj to sploh hočem, se sama tega niti nisem vprašala. Ampak v trenutku, ko sem se iz Hrvaške preselila na Nizozemsko, mi vprašanje poroke niti ni več padlo na pamet. To je lep kazalnik, kako velik vpliv ima družba na posameznika, pa naj si še tako predstavljamo, da smo svobodni. Na Hrvaškem se ljudje poročamo, tako pač je. Kot deklica morda nisem sanjala o beli obleki, sem pa podzavestno živela z idejo, da življenje ne bo popolno, dokler ne dobim popolnega moškega. Ko sem bila pozneje samska, sem imela vedno občutek, da je to samo nekaj začasnega, pa čeprav sem bila popolnoma srečna - ampak življenje se bo zares začelo šele, ko pride on ... Če bi odraščala v drugačnem okolju, bi si morda govorila, da se življenje začne po tridesetem, ali pa kaj tretjega. Na Nizozemskem so ženske drugačne, tam imajo za deklice pregovor: "Prava punca vse zmore sama." Njihova težava je pogosto čisto druge vrste. tako zelo so samostojne, da se ne morejo pripraviti do tega, da bi koga potrebovale."

Popolna enakopravnost zmanjšuje spolno privlačnost?
Tatjanine hrvaške prijateljice v filmu, ki propagirajo "mehko nadvlado" v gospodinjstvu - torej tako, ki navzven zbuja vtis, da moški nosi hlače v družini, za zaprtimi vrati pa mu ukazuje ženska - predstavljajo drugačen tip miselnosti. "V patriarhalni družbi ženska ne more odkrito zahtevati tega, kar hoče, ampak mora manipulirati: 'Naj on kar misli, da je glavni ...' Nizozemci na par vedno gledajo kot na skupnost dveh enakopravnih posameznikov, kar pa seveda s seboj potegne drugačno težavo: spolna privlačnost je manjša. Jasno, če pa se vedeta kot brat in sestra! Nobena od teh skrajnosti se mi ne zdi dokončna rešitev - a ta ne bo mogoča, dokler ženski princip v družbi ne bo enakovreden moškemu principu. Šele takrat bo ženska lahko ostala doma z otrokom in se še vedno počutila kot polnopraven član družbe."

Zategnjeni Britanci so stereotip z razlogom
Moški, ki se pojavijo v filmu, pa ne ponazarjajo samo različnih vrst razmerij, pač pa - nevede - tudi narodne stereotipe: Rusa sta alkoholika z viharnimi čustvi, Britanec je zadržan in rahlo zategnjen, Nemec pa analitičen in racionalen. Božićeva pravi, da to ni bil njen poskus komedije, pač pa - resnica. "Nisem ljubiteljica generalizacij, ampak kar je res, je res. Tega bi bilo lahko v filmu še veliko več - posnetih sem imela ogromno pogovorov z njihovimi ženami - ampak nisem imela prostora, ker je ura in pol čez glavo dovolj za tak film."