Policija še raziskuje okoliščine najnovejšega požara, ki je sredi decembra opustošil kuliso italijanskega Big Brotherja; vse skupaj je sumljivo predvsem zaradi sporov med delavci v studiu, vlado in večinskimi zasebnimi lastniki studia, ki so se še posebej razplamteli v zadnjem času.

Najbolj vnetljiv studio na svetu?
Predtem je gorelo julija 2012: plameni so zajeli sloviti Teatro 5, Fellinijev najljubši studio - in to tik pred tem, ko bi se lastniki morali sestati s sindikalisti in delavci. Leta 2007 so ognjeni zublji uničili kuliso serije Rome, ki je nastajala v koprodukciji HBO-ja in BBC-ja.

V srčiki vseh teh sporov je težnja zasebnih lastnikov, ki si želijo razvijati in tržiti znamko Cinecittà, ob tem pa tudi deloma premeščati osebje. Novica je prišla na petah zmanjšanega prihodka od filmske produkcije; vlada je 80 odstotkov svojega večinskega deleža skoraj bankrotiranega studia zasebnim vlagateljem prodala pred 16 leti.

"Il cinema è l'arma più forte"
Film je najmočnejše orožje - pod tem sloganom je Mussolini daljnega leta 1937 odprl studie Cinecitta, kompleks, ki je daleč presegel zgolj svojo prvotno funkcijo fašistične propagande. A, roko na srce, s polnimi pljuči je ustanova zadihala šele v 50. letih, natančneje leta 1949, s poroko ameriškega igralca Tyrona Powerja in igralke Linde Christian v Italiji. V tistem času je producentska hiša MGM sprejela odločitev, da epski film Quo Vadis posname prav v studiih Cinecitta.

Via Veneto, popek sveta
V petdesetih so se tako v večno mesto zgrinjale filmske zvezde z vsega sveta, saj je bil Rim za filmske produkcije takrat še smešno poceni. V tistem času na vsem svetu ni bilo ulice, ki bi bila tako živahna, svetovljanska ali modna, kot je bila avenija Via Vittorio Veneto v Rimu. Ameriški 'kolonizatorji' so ji rekli kar Plaža. Rimske restavracije in nočni klubi so kar naenkrat postali shajališča zvezd, kot so bile Audrey Hepburn, Anita Ekberg, Frank Sinatra in Gary Cooper. To je, mimogrede, tudi obdobje, ko so se pojavili prvi paparaci.

Danes le senca Fellinijevih časov
Film, ki verjetno najbolj simbolizira tista "zlata" leta, je La dolce vita Federica Fellinija z Anito Ekberg, ki se oblečena kopa v vodnjaku Trevi. Z oskarjem večkrat nagrajeni Fellini je tudi najpomembnejši predstavnik rimskega Hollywooda. Prav tam se je rodila tudi s štirimi oskarji nagrajena Kleopatra (1963) z Elizabeth Taylor in Richardom Burtonom ter Ben Hur (1959), ki je prejel enajst zlatih kipcev.

Danes je Cinecitta le senca "Fellinijevega" obdobja, v njem snemajo predvsem televizijske oddaje. Kljub vladnim spodbudam (na primer 25-odstotni oprostitvi davka), s katerimi skušajo pritegniti filmarje, Cinecittà ne čuti njihovih blagodejnih učinkov. Lokacija, kjer je Fellini posnel Sladko življenje in Satirikona, je pogosteje prizorišče galavečerij in prireditev kot pa delovno okolje kakega filmskega ustvarjalca.

Komercializacija pred vrati?
Prejšnji teden se je kulturni minister Massimo Bray sešel z direktorjem podjetja IEG (torej lastnikom studia) in rimskim županom Ignaziem Marinom, da bi skupaj dosegli dogovor v povezavi z razvojem znamke Cinecittà v smeri prostočasnih dejavnosti. Sklepi tega sestanka niso bili javno predstavljani.

IEG stremi h gradnji hotela, novega studia in restavracij ter podzemne parkirne hiše, glede vlaganja v gradbišče imajo resne namene, poudarjajo. Na drugi strani so kritiki tovrstnih načrtov (med njimi tudi filmski delavci), ki opozarjajo, da bodo načrti zasebnega konzorcija filmsko zabavo potisnili na stranski tir v korist korporativne zabave.

Predstavnik sindikata CGIL je za časopis La Reppublica opozoril, da sta na kocki tako studio kot celotna prihodnost italijanskega filma in da je ključnega pomena, da Cinecittà ostane dejavno in pomembno produkcijsko prizorišče.