Leta 1975 objavljen roman Menuet za kitaro na petindvajset strelov pisatelja, pesnika, dramatika in esejista Vitomila Zupana (1914–1987) je nedvomno eno najpomembnejših avtobiografskih literarnih del pri nas.

Boj proti okupatorju vse bolj kot kaotičen boj za preživetje
Na prelomnost romana in filma pogovoru sta po projekciji v Slovenski kinoteki spomnila Metod Pevec, ki je v filmu iz leta 1980 upodobil mladega Vitomila Zupana oziroma njegov "alter ego" z imenom Berk, ter profesor primerjalne književnosti in literarne teorije Matevž Kos, sicer avtor spremne besede k ponatisu. Pogovor je moderirala novinarka Televizije Slovenija Nina Jerman. Projekcijo je uvedel direktor Beletrine Mitja Čander, ki je poudaril, da je roman že ob izidu obveljal za kultnega.

Kos je v pogovoru po projekciji opomnil na prelomnost romana in filma, ki sta prekinila s črno-belim prikazovanjem partizanstva in revolucije. Avtor je namreč v romanu opisal svojo izkušnjo v oboroženem partizanskem odporu Slovencev proti italijanskemu in nemškemu okupatorju, ki ga je vse bolj doživljal kot kaotičen boj za preživetje v nepregledni in nikoli končani vojni. Kos je s prisotnimi podelil še osebno izkušnjo, ko si je najprej v tedanjem kinu Bežigrad ogledal film Nasvidenje v naslednji vojni, ta pa je nanj pustil tako močan vtis, da se dolgo ni mogel lotiti romana.

Pevec je glede vprašanja o nastanku filma in njegovi glavni vlogi razkril, da ga je na avdicijo poslal filmar Peter Zobec in da je bil več kot presenečen, da je bil izbran prav on. Bil je namreč naturščik, kar je v tistih časih veljalo za zmerljivko. S tem je zanetil velik spor med filmsko srenjo, saj je v avtobiografskem liku Zupana, ki v vojnih letih ni bil tako mlad, kot je bil takrat leta 1958 rojeni Pevec, pričakovala uglednega igralca. Kot se je spomnil Pevec, pa Zupan glede te izbira ni imel večjih pripomb, tega bi se sicer gotovo spomnil, se je pošalil Pevec in dodal, da je bil Zupan tako kot po svojem cinizmu znan tudi po ostri kritiki.

Partizan in borec proti okupatorju do zadnjega vlakna
Pevec se je v pogovoru spomnil tudi njunega prvega srečanja v baru, kjer se je pisatelj pogosto srečeval z nekdanjimi zaporniki, ki jih je Pevec opisal z besedami "precej posebni ljudje". Srečanje se je prevesilo v celonočno anekdotično druženje. Med drugim jima je z avtom, katerega ključe je vinjen Zupan predal Pevcu, sledil nek politik, ker ga je Pevec na eni izmed ulic izsilil. A Zupan ju je rešil zagate le s predstavitvijo: "Dober večer, sem inženir Vitomil Zupan." S tem je po Pevčevih besedah dal vedeti, da je izobražen in "ne eden izmed njih".

Znano je, da se Zupan nikoli ni udinjal oblastnikom, čeprav je bil partizan in borec proti okupatorju do zadnjega vlakna, pa ni bil komunist ter je s svojim bistroumnim cinizmom in intelektualno držo, ki jo je prinesel iz meščanske družine in sokolskih vrst, to vsakič znova dokazoval, je opomnil Pevec.

Razkošni celovečerec, ki je produkcijsko hišo pahnil v stečaj
Film Nasvidenje v naslednji vojni je dobil naslov po večkrat ponovljenem zapisu v romanu, za kar se je na začudenje filmske ekipe odločil režiser. Po Pevčevih besedah je tako leta 1980 ob smrti Josipa Broza Tita vizionarsko predvidel novo vojno na Balkanu.

Pevec je v pogovoru izpostavil še razkošno produkcijo celovečerca, ki je veljal za enega najdražjih v zgodovini slovenske kinematografije. Med drugim so denimo tanke pripeljali iz Mostarja, v vlogi nemškega vojaka Bittnerja je nastopil nemški igralec s hollywoodsko kariero Hans Christian Blech, celotna filmska ekipa je potovala v Španijo. Na koncu je produkcijska hiša doživela stečaj in v stečajni masi se je znašla tudi polovica honorarja Metoda Pevca.