Primanjkljaj žanrskega filma, ki ga občutijo vse balkanske kinematografije, skušata producenta Milan Todorović in Marko Jocić - "zakrivila" sta že zombijado Zona mrtvih (2009) in grozljivko o ubijalski morski deklici Mamula (2014) - zdaj dokončno zapolniti kar v enem samem velikopoteznem zamahu. Prehod (The Rift), mednarodna koprodukcija, pri kateri slovenski prispevek enkrat ni "le" v zakulisju, je ambiciozen - in obenem poslovno precej pragmatično zastavljen - projekt. Jocić in Todorović sta si očitno izbrala svojo nišo, ki jo bosta skušala zapolniti, in se pri tem ne omejujeta na spone zgolj srbske oz. balkanske kinematografije. Film na redni spored slovenskih kinematografov prihaja 28. aprila, že včeraj pa ge je na premieri v kinu Bežigrad na pot pospremila filmska ekipa z režiserjem Dejanom Zečevićem in Katarino Čas na čelu.

Blondinka je ne skupi prva
Če v grozljivkah pogosto velja, da so privlačne svetlolaske prve, ki bodo dočakale svoj krvavi konec - pravilo, ki smo ga Slovenci lahko lani potrdili v Gorkičevi Idili - pa v Prehodu ravno ta konkretni trop ni uporabljen. Lik Liz Ward, ki jo torej igra naša Katarina Čas, se na prvi pogled vpisuje v tradicijo močnih ženskih likov policistk in agentk, katere zametke bi lahko našli na razpotju med agentko Scully (Dosjeji X), Emily Blunt v lanskem Sicariu in morda celo svetim gralom močnih žensk, poročnico Ripley iz Osmega potnika (že eklektičnost teh asociacij bi morala dati slutiti, kako z vseh vetrov nametan je Prehod).

Tudi tokrat pove, da je Slovenka
Če bi kdo iskal rdeče niti v rastočem filmskem opusu Časove, bi med Volkom z Wall Streeta in prehodom našel vsaj dve očitni podrobnosti: prizor golote pod prho (tokrat sicer veliko diskretneje kadriran in drugače umeščen v zgodbo) ter eksplicitno omembo slovenskega rodu. Ker Liz seveda ne more zveneti, kot da je angleščina njen prvi jezik, iz njene mimobežne opazke izvemo, da je bila nekoč poročena z "nekim glupim Američanom", da pa je sicer iz Ljubljane. (To sicer ne pojasni, zakaj tudi v prizorih, v katerih ni njenih ameriških kolegov, z domačini večkrat kot ne skuša komunicirati v angleščini).

Zaplet je sicer precej enostaven. Liz, rehabilitirana hekerka, ki jo je v svoje vrste rekrutirala CIA, kot "speča celica" tajne agencije životari v Beogradu; ne more in ne more se namreč pobrati po smrti svojega sina. Iz otopelosti jo zdrami nova misija: kot del ad hoc sestavljene mednarodne ekipe mora nemudoma na prizorišče nesreče v bližini Beograda, kjer naj bi sanirali ostanke strmoglavljenega ameriškega vojaškega satelita. V odpravi so še tajni agent John Smith (generičnost tega imena je seveda iztočnica za ne preveč izvirno, a večkrat ponovljeno duhovičenje), rahlo zlovešči profesor Dysart (Monte Markham), ki je svoj čas "nabiral geološke okruške s temne strani meseca" (to je dobesedni citat), in lokalni specialec Darko (Dragan Mićanović). "Zločinka, nori znanstvenik in agent Smith - ni ravno prva liga," o njihovem improviziranem Sucide Squadu na neki točki resignirano zavzdihne Dragan.

Če je treba priznati, da si Ken Foree, stalni stranski kader žanrskega filma (Dawn of the Dead, srbska Zona mrtvih, Halloween Roba Zombieja), v svoji gloverjevski "prestar-sem-za-to-sranje" vlogi Smitha očitno daje duška s karikiranjem, značilnim za B-produkcijo, ostali člani zasedbe z njim niso na isti valovni dolžini in svoje vloge jemljejo smrtno resno. Posebna pohvala gre vseeno mlademu Denisu Muriću, ki se ga najbrž spomnite iz odličnega lanskega filma Nikogaršnji otrok. Tudi tokrat se mora, kot že v zgodbi o volčjem dečku, zanašati predvsem na govorico telesa in ekspresivnost svojega pogleda. S približno tremi besedicami dialoga za atmosfero filma naredi več kot vsi ostali skupaj.

Nadaljnjih preobratov ne gre razkivati, a kmalu postane jasno, da je na dvorišču srhljive zapuščene posesti, kamor koordinate napotijo našo ekipo, vojaški satelit strmoglavil približno toliko, kot je v Roswellu v New Mexicu leta 1947 strmoglavil vremenski balon (če ste med teoretiki zarot).

Medzvezdje, stlačeno v epizodo Dosjejev X
Gledalcu se postopoma začenja dozdevati, da si scenarij, ki sta ga podpisala Barry Keating in Milan Konjević, sposodi nekaj osnovnih premis Nolanovega Medzvezdja (ki že tam niso bile posebej smiselno pojasnjene) in Sfere Barryja Levinsona, jih cepi s kri ledenečo atmosfero Krvavega obzorja Paula Andersona in za dobro mero pristavi še ključne elemente Svetovne vojne Z (r. Marc Foster) oz. opusa Georgea A. Romera. Za piko na i dodajte motiva hiše duhov in srhljivih otrok. Edini element, ki v tem fragmentiranem pastišu manjka, je v resnici avtorski pečat južnokorejskega filma ... Prehod je namreč nastal v koprodukciji z Južno Korejo in bo tako verjetno edini srbsko-slovensko-južnokorejski film, kar jih boste kdaj videli.

Kje je balkanska "eksotika"?
In ko smo ravno pri srbskosti: jasno je, da je Zečević Prehod posnel za nišna občinstva v tujini - in poteza ni neumna, kajti tovrstni žanrski projekti znajo včasih na DVD-jih najti precejšen krog aficionadov - a je pri tem zamudil priložnost, da bi se močneje naslonil na "coleur locale". Spomnimo se samo, kakšen draž je svoj čas revolucionarni franšizi Hostel Elija Rotha dodala vzhodnoevropska (natančneje, slovaška) kulisa. Zečević je na ta element eksotike sicer pomislil - najjasneje se utelesi v starki, ki z ikono v roki žebra nekakšne uroke - a jih v zadnji tretjini raje nadomesti z zelo očitno krščansko alegoriko (težko je zgrešiti kompozicijo pietà, kaj šele kristusovski lik v skafandru). Če se vam zdi, da smo natrosili preveč referenc, razumete, v čem je osrednja težava filma: pa nismo še niti ošvrknili površnih metafizičnih debat o naravi življenja in smrti, ki botrujejo filmskemu sloganu "smrt je mrtva".

Prehod je najuspešnejši, kadar namesto na eksplozivnih, kinetičnih sekvencah gradi na zlovešči atmosferi (za moj okus jo sicer malo preveč očitno podčrta glasbena podlaga Nikole Jeremića, ki velja za nekakšnega wunderkinda srbske filmske glasbe.) Film gotovo ni brez svojih kakovosti in je ogleda vredna kurioziteta vsaj za ljubitelje žanra (in za oboževalce Katarine Čas, ki je bila na premieri očarljiva in naravna kot vedno), bi mu pa koristili strožja redakcija in večji žanrsko-narativni fokus. Si drznemo reči, da bi se lahko morda česa naučili od zgoraj omenjenega slovenskega izleta v strogo žanrske vode? Idila morda ni bila popoln film, a je pokazala, da se v doslednem sledenju konvencijam žanra skriva določena minimalistična lepota.