Obžalovanje nad smrtjo igralca, ki je bil "stalni repertoar" v filmih največjih francoskih režiserjev, je izrazil tudi novi francoski predsednik Nicolas Sarkozy in poudaril, da je odšel velik igralec, a tudi gurmanski humanist in pisec spominov.

Seznam sodelavcev ali Kdo-je-kdo francoskega filma
Brialy je v najboljših letih snemal po nekaj filmov letno in tako se jih je po nekaterih statistikah nabralo več kot 180. Na velikem platnu se je prvič pojavil leta 1956 v filmu Elena in moški (Elena et les hommes) Jeana Renoira, širšo javnost pa je opozoril nase leta 1958 z vlogo v filmu Lepi Serge (Le beau Serge) režiserja Claudea Chabrola. Pogosto je delal z Louisom Malleom, denimo v filmih Dvigalo za morišče (Ascenseur pour l'echafaud) iz leta 1957 in Ljubimcih (Les amants) leto pozneje. Odtlej ga francoski novi val ni več izpustil iz rok.

"Njegovi" režiserji so bili poleg Claudea Chabrola - razen Lepega Sergea je z njim leta 1959 posnel denimo tudi Bratranca (Les cousins) - še Francois Truffaut s 400 udarci (Les quatre cents coups, 1959), Eric Rohmer (Clairino koleno; Le genou de Claire, 1970) in Jean-Luc Godard (Ženska je ženska; La femme est une femme, 1960). Mlajši gledalci se ga bodo spominjali tudi po vlogi v Kraljici Margot (La Reine Margot, 1994) Patricea Chereauja.

Čar odrskih desk
Brialy je bil nenazadnje tudi velika figura teatra in mondenega pariškega življenja. Od leta 1986 je bil lastnik gledališča Les Bouffes parisiens, predtem je od leta 1977 vodil teater Hebertot. Kot filmski in televizijski režiser se je podpisal pod kakšnih ducat filmov, med njimi sta Divja vrtnica (Eglantine, 1971) in Zaprte oknice (Les volets clos, 1972).

Za dve knjigi spominov
Zadnji film za televizijo je posnel lani, to je bil Gospod Max (Monsieur Max). V vlogi pisatelja pa se je Brialy uspešno preizkusil v knjigah spominov, kot sta Le ruisseau des singes (Potok oponašalcev, 2000) in J'ai oublie de vous dire (Pozabil sem vam povedati) iz leta 2004.